Kako skupaj premagati stres in travme

Ob resnično težkih preizkušnjah, kot so selitev, ločitev staršev, smrt v družini ali nasilje, pa otrok potrebuje več pozornosti odraslih in posebno pomoč, zlasti na podlagi igre, ustvarjanja in pogovorov.

Travmo lahko povzročijo dogodki, ki so nedvomno neobičajni, re­cimo nasilje ali zloraba, lahko pa jo povzročijo tudi vsakdanji oziroma ‘običajni’ dogodki. Taki dogodki, kot so nezgode, padci, zdravstveni po­segi in ločitve, lahko povzročijo, da se otroci zaprejo vase ali izgubijo sa­mozaupanje oziroma da se pri njih razvijejo tesnoba in fobije. Travmati­zirani otroci imajo lahko tudi vedenjske težave, na primer agresivnost in hiperaktivnost, ko so starejši, pa tudi različne oblike zasvojenosti.

Ameriški psiholog Peter A. Levine, pionir na področju premagovanja težkih življenjskih preizkušenj, in upokojena šolska psihologinja Maggie Kline trdita, da lahko otrokom pomagamo tako, da utrdijo zaupanje vase in svojo notranjo moč, s čimer krepijo tudi samozavest in psihično odpornost. O svojih spoznanjih sta napisala knjigo Skupaj premagujmo travme in stres, v kateri teorijo prepletata s primeri iz prakse in s konkretnimi vajami, ki jih starši lahko izvajajo z otrokom.

Po Levinu so travmatični tisti dogodki oziroma odnosne dinamike, ki presegajo našo zmogljivost odzivanja, sprejemanja; celo širše, travmatična so vsa izkustva, ki ostanejo nerazrešena. Posledice nepredelanih travm se kažejo na telesni in psihični, pa tudi na vedenjski ravni, pri čemer posledic pogosto ne povezujemo z dejavniki, ki so jih povzročili.

Do travme pride, kadar silovit doživljaj preplavi otroka kakor strela z jasnega; tak udarec otroka ohromi in ga pusti spremenjenega, ga odtr­ga od njegovega telesa, duha in duše. Sesujejo se vsi njegovi morebitni mehanizmi za obvladovanje položaja, počuti se popolnoma nemočnega. Tako je, kot bi mu nekdo spodmaknil tla pod nogami. Travma pa je lahko tudi posledica dolgotrajnega strahu in živčne napetosti. Nenehno odzivanje na stres otroka stre, razje njegovo zdravje, vitalnost in samoza­upanje.

Biološko smo programirani tako, da zamrznemo (ali otrpnemo), kadar boj ali beg nista mogoča ali se nam ne zdita mogoča. Za­mrznitev in kolaps sta zadnja odziva na neizbežno grožnjo, ko odpadejo vse druge možnosti.

Paleta obremenjujočih izkušenj je zelo široka. Sem sodijo:

• padci in druge nesreče,
• naravne katastrofe,
• zdravstve­ni posegi,
• izgube,
• žalovanje,
• ločitev staršev,
• medvrstniško nasilje,
• spolna zloraba.

Šok situacijam, torej enkratnim, nepričakovanim zastrašujočim dogodkom, ne moremo ube­žati. A kakor poudarja Levine, ni nujno, da je travma dosmrtna obsodba. Doživeto grozo lahko spremenimo v (novo) moč in življenjski smisel. Da ne bo pomote, ne govorimo o reku »vse je za nekaj dobro«, ki bi legitimiral trpljenje, zlo ali nasilje. »Žal, nekateri dogodki sami po sebi niso za nič dobri,« dodaja.

Pionirstvo Levinove metode je v tem, da s specifičnim načinom zaznavanja telesnih senzacij aktiviramo možganske poti, ki povezujejo različne dele možganov (preživetvene, čustvene, razumske) in s tem preoblikujemo možganski zaznavni sistem. Hkrati v knjigi Skupaj premagujmo travme in stres ponudi tudi veliko koristnih vaj, rim, igric, opisov terapevtskih seans ter številne praktične prijeme, s katerimi lahko starši in skrbniki kar najbolj okrepijo psihično odpornost otrok in jim omogoči­jo, da takrat, ko bodo zaradi stresa na robu zloma, spet najdejo ravno­vesje.

Če pravimo, da sta travma in stres življenjsko dejstvo, je dobra novica, da je življenjsko dejstvo tudi psihična odpornost – ki jo lahko razumemo tudi kot posameznikovo žilavost in prožnost. Gre za sposobnost, lastno nam vsem, da si opomoremo od stresa in občutkov strahu, nemoči in 'preplavljenosti' ter se spet postavimo na noge.

Starši in drugi odgovorni odrasli se lahko naučijo pre­poznavati znake travme in si pridobijo preproste veščine za ublažitev ali preprečevanje njenih simptomov po grozljivi nesreči ali po stresnem življenjskem dogodku. Ta osnovna vodila naj bi bila čustvena prva pomoč, ki jo lahko dajo skrbni odrasli, medtem ko seveda pri nekaterih primerih zelo priporočamo posvetovanje s strokovnjakom.