Dr. Saša Krajnc je bila nekoč pridna punčka. Danes je psihoterapevtka in kovčinja, ki je svojo poklicno pot posvetila opozarjanju na škodljive posledice pretirane pridnosti.
O vsem tem piše tudi v svojem novem priročniku Od pridnosti k pristnosti, kjer je razbila mit o dobroti cankarjanske matere in nas odvrnila od želje, da bi imeli pridnega otroka.
Slovenski javnosti ste poznani kot strokovnjakinja, ki opozarja na škodljive posledice pretirane pridnosti. Tej temi ste posvetili tudi svojo novo knjigo Od pridnosti k pristnosti.
S knjigo sem želela prispevati k ozaveščanju o vzorcih vedenja, ki jih ponotranjimo skozi odraščanje ob cankarjanskih materah, in obenem pokazati pot v pristnost, ki je univerzalna za vsakogar, ne glede na izkušnje, ki jih je doživel.
Knjiga ponuja globok uvid v uničujoče posledice cankarjanskega materinstva, ki ga Slovenci še vedno povezujemo z žrtvovanjem in ljubeznijo.
Cankarjansko mater dojemamo kot plemenito slovensko pramater, poosebljenje vsega materinskega žrtvovanja. Cankarjansko materinstvo povezujemo s »pravo« materinsko ljubeznijo, ki jo razumemo kot nesebično žrtvovanje in odpovedovanje lastnemu življenju v »dobro« otroka, povezujemo pa jo tudi z veliko skrbjo in trpljenjem za otroka.
Zakaj je cankarjanska mati za otroka tako zelo škodljiva?
Mit o trpeči cankarjanski materi je materinstvo postavil na piedestal čistosti, svetosti in nedotakljivosti, vsakršno otrokovo ograjevanje od tega pa označil za greh, ki bi se ga otrok moral sramovati. Tako zastavljen odnos matere do otroka preprečuje otroku, da bi odrasel, se osamosvojil in razvil avtonomnost. Otrokovo postavljanje zase in izražanje sebe mati doživlja kot znak nehvaležnosti za njeno žrtev, celo kot prestopek, kar ustvarja nezdravo družinsko dinamiko, skozi katero se otrok nauči, da je odgovoren za materine potrebe.
Pišete, da takšna ljubezen ni nesebična, ampak ravno nasprotno, preračunljiva.
V zdravem materinstvu so skrb, pozornost in naklonjenost usmerjeni od matere k otroku z namenom zadovoljevanja otrokovih potreb. V cankarjanskem materinstvu pa velja ravno nasprotno: skrb, pozornost in naklonjenost so usmerjeni od otroka k materi z namenom zadovoljevanja njenih potreb. Njena »ljubezen« je preračunljiva in za otroka škodljiva. Potrebuje ga, da čustveno skrbi zanjo, saj ni pripravljena prevzeti odgovornosti zase. Cankarjanska mati uporablja svoje žrtvovanje kot sredstvo za nadziranje otrokovih čustev, s čimer izvaja in vzdržuje svojo premoč in oblast.
V kakšnih družbah so takšne matere najbolj pogoste? Verjetno ne gre za slovensko specifiko?
Ne gre, saj so vsebino moje knjižne predloge kot nadvse pomembno prepoznali tudi uredniki pri ugledni založbi HayHouse. V »cankarjanski materi« so prepoznali arhetip matere mučenice, ki je pogost tudi v njihovi kulturi. To je mati, ki se večinoma počuti kot nemočna žrtev ljudi in okoliščin. Ker ni pripravljena prevzeti odgovornosti za svoja čustva, potrebe, izbire, odločitve, vedenje in odnose, jo vsili otroku.
Otroku s tem dodeli vlogo odraslega. Od njega pričakuje, da bo njen zaupnik, tolažnik, prijatelj ali partner. Zaradi te zamenjave vlog se v družini ustvari škodljiva družinska dinamika, ki je značilna za disfunkcionalne družine. Razvije se lahko v enostarševski družini ali v družini, kjer vlada med partnerjema čustvena praznina. Prav tako se lahko razvije v družini, kjer so starši čustveno odsotni, imajo nerazrešene travme, so zasvojeni, kronično bolni ali imajo težave z duševnim zdravjem.
Uničevalnost takšnega materinstva primerjate z uničevalnostjo incesta v družini. Lahko pojasnite?
Meja med skrbno in incestno ljubeznijo je prekoračena vedno, kadar odnos z otrokom zadovoljuje potrebe starša, namesto da bi zadovoljeval otrokove potrebe. V knjigi navajam nekaj svojih primerov, ko se spominjam, da je bila mama nadvse užaljena, če sem se razjezila, ko je brez trkanja vstopila v mojo sobo in s tem prestopila moje meje. Včasih več dni ni govorila z mano, v jezi pa mi je nehvaležnost očitala še dolgo zatem. Kadar nisem želela nameniti cele sobote čiščenju hiše, je tarnala, da je vedno za vse sama in da jo samo izkoriščam. Kadar sem v šoli dobila nižjo oceno, mi je očitala, da jo sramotim pred celim svetom. Kadar sem želela čas preživeti s prijateljicami, se je zgražala, da se brezskrbno zabavam, njo pa puščam doma samo in osamljeno.
Iz omenjenih primerov je razvidno, da so bile v ospredju njene potrebe, otrok pa se iz tovrstne ponavljajoče izkušnje nauči, da se mora posvečati le potrebam matere, saj je v nasprotnem primeru razočarana, užaljena ali prizadeta. Naučimo se, da ji s postavljanjem zase povzročamo trpljenje. Zato se odpovemo sebi, da bi »poskrbeli« zanjo.
O čustvenem ali prikritem incestu govorimo, ker ima enako škodljive posledice kot odkriti incest, in sicer zaradi otrokovega doživljanja situacije. Otrok se počuti izrabljenega in ujetega, to pa so enaka čustva, kot jih doživljajo žrtve odkritega incesta.
Kakšni so otroci takšnih mater?
Z eno besedo: pridni. Skozi mnoge izkušnje razvrednotenja osebnosti se namreč zelo zgodaj naučijo, da si nekaj ljubezni in varnosti lahko zagotovijo le tako, da postanejo pridni in ubogljivi hlapci svojih staršev. Naučijo se, da si morajo svojo vrednost prislužiti z določenim načinom vedenja. Materine pozornosti in odobravanja so namreč deležni samo, kadar igrajo vlogo pridnega in popolnega otroka: kadar so nevidni in neslišni. Kadar ne povzročajo nevšečnosti z uveljavljanjem lastne volje.
Kako se to kaže v odraslosti?
V odraslosti živijo globoko odtujeni od sebe in so ranljivi za podrejanje tuji volji in pravilom. Odpovedo se lastni volji, ki jo vsak človek mora znati uporabljati za osebno rast, razvoj, ustvarjanje avtonomije in izražanje svoje pristnosti.
Od pridnosti k pristnosti
Tudi sami ste bili nekoč pridna punčka. Kdaj ste spoznali, da je dovolj?
Pravijo, da za prebujenje potrebujemo glasen klic k prebujenju. Moj je bil čir na želodcu, ki ga je moje telo manifestiralo v zgodnjih dvajsetih kot posledico nenehnega podrejanja pričakovanjem drugih in pretiranega ugajanja. Takrat sem se prvič resneje zavedela, da na enak način ne morem več naprej. Stopila sem na pot odkrivanja sebe in začela postavljati meje.
Ob branju vaše knjige se zdi, da je pridnost rezervirana za ženske. Kaj pa fantje? Kakšen je priden fant?
Priden fant ponotranji podoben vzorec razmišljanja kot pridna punca: »Vreden in ljubljen sem le, če sem priden in delam vse prav.« To so fantje v odraslih telesih, ki težko prioritizirajo svoje potrebe. Pretirano se razdajajo za druge, poskušajo reševati njihove težave in se izogibajo konfliktom. Potrditve iščejo pri drugih, zlasti pri ženskah. Mnogi povedo, da so srečni le, če je srečna njihova partnerka.
Pa je to nujno vedno slabo?
Če vedenje pridnih moških opazujemo le površinsko, se najbrž vprašamo, kaj neki bi lahko bilo narobe s takim vedenjem. Ko ženska sreča takega moškega, se ji lahko zdi, da ima res srečo. A se čez čas izkaže, da v svojem vedenju niso pristni: govorijo tisto, kar drugi hočejo slišati, in tlačijo svoja čustva. Ker ljudi okrog sebe ne želijo vznemirjati, poskušajo nenehno nadzirati odzive ljudi in situacije nasploh. Svoje frustracije in zamere izražajo na posredne, pasivno agresivne načine, denimo s pozabljanjem, zamujanjem, ne držijo se dogovorov in podobno. So čustveno nedostopni. V sebi nosijo veliko potlačene jeze, ki navadno izbruhne povsem nepričakovano in v neprimernih situacijah. Pogosto se počutijo kot nemočne žrtve, druge ljudi pa vidijo kot odgovorne za izzive, ki jih doživljajo.
V knjigi veliko pišete o svojem odnosu z mamo. »Opazovala sem, da zmorem v miru preživeti le nekaj dni, ne da bi poklicala mamo. Potem je začela v meni naraščati napetost zaradi notranjega glasu, ki mi je kritično prigovarjal, da je čas, da jo pokličem.« Je to, da odrasel otrok večkrat tedensko pokliče svoje starše, vedno znak nezdrave navezanosti?
O (ne)zdravi navezanosti ne moremo sklepati zgolj iz tega, kako pogosto se po telefonu pogovarjamo s starši ali kako pogosto jih obiskujemo. Pomembno je, da se zavedamo, zakaj počnemo, kar počnemo. Za nezdravo navezanost gre, kadar naše povezovanje z drugimi vodijo občutki dolžnosti, krivde ali strahu.
Ko imamo na primer slabo vest, če več vikendov zapored ne obiščemo svojih staršev?
Mnogo primerov poznam, ko se odrasli otroci cankarjanskih staršev skoraj vsak konec tedna »selijo« k staršem na drugi konec države, z otroki vred, če jih imajo, ker starši pričakujejo, da bodo preživljali čas z njimi. Na pogoste obiske pristajajo kljub temu, da to na njihovo družino vpliva zelo obremenjujoče in da za tako pogoste obiske nimajo ne časa, volje in energije. A se bojijo postaviti meje glede pogostosti obiskovanja, ker se bojijo, da jim bodo starši odrekli podporo, pa najsi gre za finančno podporo, podporo pri varstvu otrok in podobno. Gre torej za strah pred »zapuščanjem«, ki je globoko usidran v njihovo nezavedno, dokler teh ran ne naslovijo in ozdravijo.
Dokler tako živimo, smo zgolj ranjeni otroci v odraslih telesih, ki si prizadevamo ugajati staršem čez vse svoje meje. S tem vedno znova zapuščamo sebe, izživljamo svoje največje strahove in v sedanjosti ponavljamo travmo iz preteklosti. Namesto da bi jo s postavljanjem zdravih mej končno ozdravili in presegli.
Postavljanje meja je naša odrešitev, hkrati pa naš največji strah. Zakaj je tako težko postaviti zdrave meje?
Iz zgornjega primera je jasno razvidno, da se med odraščanjem ob mučeniški cankarjanski materi naučimo početi stvari njej na ljubo, sicer ji povzročamo trpljenje. Zaradi teh izkušenj začnemo verjeti, da so naše meje nekaj, kar povzročimo drugi osebi. Naučili smo se, da takrat, ko jih izražamo, drugim povzročamo nekaj neprijetnega, saj jim nekaj pomembnega odvzemamo ali jih za nekaj bistvenega prikrajšujemo.
Cankarjanska mati se bo denimo na postavljanje mej glede pogostosti obiskovanja odzvala z očitkom, da jo prikrajšujemo za stike z vnuki, do katerih ima vso pravico. Zaradi zaverovanosti vase ne bo zmogla začutiti in se primerno odzvati na zdrave meje svojega odraslega otroka, ampak se bo odzvala iz ranjene materinskosti in ga poskušala s čustveno manipulacijo ohraniti v položaju, da še naprej zadovoljuje njene potrebe.
Postavljanje meja je dejanje ljubezni, pišete. Lahko pojasnite?
Edina zdrava pot, če želimo ozdraviti družinske travme in prekiniti cikle uničujočega samožrtvovanja, je, da začnemo postavljati zdrave meje. Meje so odraz ljubezni in spoštovanja – najprej do sebe. Meje postavljamo za svojo dobrobit. Pravico imamo živeti svoje življenje in sprejemati do sebe ljubeče odločitve, s katerimi utrjujemo zdravo prepričanje o sebi, da smo pomembna, vredna in dragocena oseba. In kar je ljubeče do nas, je ljubeče tudi za ljudi okrog nas.
V knjigi opisujete, da je v vaši mami, ko se je bližala smrti, ostalo le še to, kar je edino pomembno in resnično: ljubezen. Kaj je po vaše ljubezen?
Na to nimam enoznačnega odgovora. Zdi se mi, da se moja sposobnost občutenja ljubezni spreminja skupaj z mano. Predvsem pa ima veliko globin in širin. Občutim jo, ko pogledam v oči otroku. Ko se s sinom pogovarjam o pomembnih življenjskih temah. Ko občudujem sončni zahod. Ko rišem angelčice. Ali kuham. Ko obdelujem svoj vrt. Najgloblje pa jo občutim v meditaciji, ko se povsem zabrišejo meje med svetovi in občutim, da se zlijem v eno s presežnim. V vsakdanjem življenju pa mi je pomembno, da ljubezen živim skozi svoje misli, besede in dejanja. Mislim, da mi gre kar dobro.
Materam svetujete, naj pred svojim otrokom ne skrivajo bolečine in čustvene stiske. Zakaj je to pomembno?
Želim pojasniti kontekst tega, kar sem v enem od intervjujev rekla, ker ne želim, da bi bilo narobe razumljeno. Nikakor ne zagovarjam tega, da bi otrokom morali govoriti o svojih bolečinah in stiskah v smislu, da se jim o tem zaupamo. To so odrasle stvari, ki niso za otroška ušesa, in če to mejo pogosto prestopamo, postane otrok naš zaupnik, kar je za otroka škodljivo.
Vsekakor pa lahko otroke z zgledom učimo, kako čustva poimenovati in kako z njimi ravnati. Če smo jezni, lahko otroku povemo, da smo jezni in da bomo poskrbeli zase: se »pomenili« s svojo jezo, jo »sprehodili«, predihali oziroma se soočili z njo na zdrav način. Podobno lahko ubesedimo, kadar on sam doživlja neprijetna čustva, in mu tako pomagamo, da se uči zdrave čustvene regulacije.
