Vabljeni v trgovine Mladinske knjige. Blizu smo >

Iben Dissing Sandahl

Iben Dissing Sandahl: Igra nas uči empatije

Danska strokovnjakinja za vzgojo o tem, kako spontana igra brez nadzora malčke nauči pomembnih življenjskih lekcij.

Iben Dissing Sandahl, narativna psihoterapevtka z dolgoletnimi izkušnjami na področju otroške psihologije in vzgoje, je s svojo uspešnico Vzgoja po dansko že pred leti navdušila tudi slovenske bralce.

Za priznano učiteljico in govornico je eden ključnih korakov pri vzgoji prosta igra. Svoja dragocena spoznanja o tem, zakaj je igranje brez nadzora in vmešavanja odraslih tako zelo pomembna za poznejše življenje, je strnila v novi knjigi Igra po dansko. Z Iben Dissing Sandahl se je o otrocih, igri, igračah in vzgoji v sodobnem času, polnem stresa, pogovarjala televizijska voditeljica dr. Ana Tavčar. 
 

Knjiga Igra po dansko me je neznansko očarala. Moja prva misel o prosti igri, o kateri pišete, je bila, da je za naše otroke to nekaj povsem naravnega in temeljnega. Nato sem prebrala statistiko in pretresel me je podatek v knjigi, da je prosta igra na prostem od leta 1970 upadla za 90 odstotkov. Seveda sem se takoj vprašala, kaj smo storili narobe. Kaj bo z našimi otroki?

Dobro vprašanje. Za to je gotovo veliko razlogov. Živimo v drugačnih časih. Od mojega otroštva in otroštva generacij pred mano se je marsikaj spremenilo. Nekdaj so bile matere večinoma doma in so imele več časa. To je prva sprememba. Še bolj ključno pa je, da je danes življenje bolj stresno. Našemu življenju vlada naglica. Ženske, matere, danes hodijo v službo, zato si je v vsakodnevnem življenju veliko težje vzeti čas, da ne počnemo ničesar. Starši zato za otroke organiziramo aktivnosti in poskrbimo, da se igrajo, tudi če to ni prosta igra. Včasih tudi sama pomislim, da so se časi res spremenili in je svet postal zelo hiter. Otroci smo se nekoč res igrali drugače. Lahko smo se prosto igrali, ne da bi starši ves čas budno opazovali, kaj počnemo in kako. Danes pa si želimo, da bi imela igra nekaj ...
 

Da bi bila nadzorovana?

Ja, v njej mora biti nekaj merljivega. Če dovolimo otrokom, da gredo ven na vrt in skačejo po trampolinu, tega ne storimo, da bi se nekaj časa prosto igrali, temveč ker je to 'zdravo'.
 

Ali pa da se bodo česa naučili. Čutimo močno potrebo po tem, da bi se naši otroci česa naučili. Vi pa pravite: »Zakaj se ne bi samo zabavali?« Kje se je izgubila zabava?

Danes smo starši v precepu, ker nam zmanjkuje časa. Počutimo se krive, ker bi si za otroke želeli utrgati več časa. Zato poskrbimo, da jim organizirane aktivnosti dajo, česar jim mi ne utegnemo. Mislim, da živimo v drugačnih časih, zato hočemo poskrbeti, da ne bi opazili naših pomanjkljivosti. Hočemo biti dobri starši. Tudi to je danes postalo norma. Dober starš je nekdo, ki skrbi za svoje otroke. Ves čas posega v njihovo življenje in jih podpira. Ko gledamo, kako zunaj skačejo na trampolinu, jim kličemo: »Ne, ne skači tako!« Ves čas smo nekakšni nadzorniki. To pač ni prosta igra. Želimo, da naredijo nekaj na določen način.

Igra po dansko (poskusno branje)

»Starši se danes počutimo krive, ker bi si za otroke želeli utrgati več časa. Zato poskrbimo, da jim organizirane aktivnosti dajo, česar jim mi ne utegnemo.«

Ob branju enega od poglavij sem se zelo raznežila. Občutila sem vaša čustva – vaše veselje, ljubezen, radost. To je poglavje, v katerem opisujete, kako je vaš oče kupil hišo z drugimi pari. Hiša je bila ob morju in tam ste se igrali z drugimi otroki. Bi z nami delili nekaj doživetij iz tega časa?

Moj oče je kupil kmetijo ob morju. Tam je bilo kakšnih deset otrok. To je bilo res nekaj posebnega in še danes mi veliko pomeni, da sem bila v otroštvu obkrožena s toliko otroki. Igrali smo se skupaj in ves čas prebili v naravi. Nabirali smo morsko travo, kamne z luknjami ... Ves čas smo se igrali. Šli smo se igre vlog, delali parfume iz šipkovih listov. Odrasli se niso vmešavali v igro ali nam dajali navodil. Bili so zaposleni s pleskanjem sten ali so počeli druge reči. Šli smo na plažo, se kopali. Skakali smo po sipinah, zvečer smo peli okoli tabornega ognja. Nihče nam ni nikoli ukazal, kaj naj počnemo. Niso se ves čas ukvarjali z nami in lahko smo bili otroci. Nihče nam ni dajal navodil, vklopili smo domišljijo. Veste, kako je, ko na topel poletni dan bosih nog hodite po pesku in se zazirate v stopinje. Čutite vodo in sonce. To je bila prosta igra v svoji najlepši podobi. Zvečer smo bili sproščeni in dobre volje. Počutili smo se varne. Prav zato vem, kako koristno je to za otroke. Takrat ne razmišljaš o šolskem uspehu, o ločenih starših, o tem, da nekdo ne všečka tvojih objav, ali čem podobnem. Takrat si prvinski, v ravnovesju in to je blagodejno za vse.
 

Prav to je bistvo vsega. Pomikamo se proti jedru knjige, ki je nestrukturirana prosta igra. Otroci vedo, kako se igrati. Kaj naj pri tem storimo starši? 

Pravzaprav vam ni treba storiti ničesar. Poudarila bi tudi, da strukturirana igra, ki jo vodijo odrasli, ni nujno slaba. Razumem njen smisel. Moji hčerki sta hodili v telovadnico, na plesne vaje, nogomet ... Toda takrat otroci izpolnjujejo, kar od njih želimo mi. In pri tem se lahko zabavajo. Toda šele pri prosti igri predelujejo vtise in se poistovetijo z igro. Pri strukturirani igri jim začrtamo, kaj se morajo naučiti in doseči, vendar ne vemo, kaj bodo dosegli, česa se bodo naučili. Če združimo vodene dejavnosti s prosto igro, se bodo lažje vživeli v aktivnost. Tako se igrajo otroci. Jemljejo elemente iz vsakdana in jih preizkušajo z igro. Kaj torej storiti kot straši? Poskrbite, da bo znotraj vsakodnevne rutine čas, ko otroci ne bodo imeli obveznosti. Ni treba, da je to več ur, lahko gre le za pol ure. Odvisno je od starosti otroka. Če imate majhne otroke, se lahko preprosto uležete na tla in ste jim na voljo. Naj kobacajo po vas ali kaj podobnega. Takrat ste del igre, ustvarjate vez, kar je zelo pomembno. Kadar je otrokom dolgčas, sama vedno rečem: »Lahko ti je dolgčas. Počni, kar hočeš.« »Ne vem, kaj bi. Mami, igrajva se.« Sami smo jih naučili, da smo jim ves čas na voljo. To moramo presekati in reči: »Naslednjih deset minut počni nekaj sam, ker berem časopis.« Uporabite lahko kuhinjsko uro. Otroci razmišljajo bolj stvarno, zato nastavite uro, narediti pa vam ni treba ničesar.
 

To je za starše dobra novica. Zakaj je prosta igra tako zelo pomembna za razvijanje socialnih spretnosti in, kar je še posebej zanimivo, za odnose pozneje v življenju?

Pri igri z drugimi otroki se naučite sodelovati, naučite se pogajati, razpravljati, dati prostor drugim in jih poslušati. Pri tem izkusite pomen sodelovanja z drugimi. Včasih morate sodelovati z nekom, ki ga ne marate, in se naučiti shajati z njim. Sicer pa samo čutite nekakšen skupinski zanos. Tako razvijete zaupanje do drugih. Z obraza preberete, da je nekdo žalosten, jezen itd. Naučite se empatije. Empatija je izjemno pomembna za plodne stike in dober odnos z drugimi. Po mojem mnenju je to vezivo, ki nas drži skupaj, nam odpira srce in je zato blagodejno.

Iben Dissing Sandahl, avtorica knjig Vzgoja po dansko in Igra po dansko

»Pri igri z drugimi otroki se naučite sodelovati, pogajati, razpravljati, dati prostor drugim in jih poslušati. Pri tem izkusite pomen sodelovanja.«

Kako je prosta igra povezana z inteligenco naših otrok? Navajate besede ameriškega psihologa Scotta Kaufmana, ki je dejal, da se posebno inteligentni in ustvarjalni ljudje igrajo vse življenje.

To je zato, ker so ohranili igrivo miselno naravnanost. Igriv način razmišljanja je hrana za ustvarjalnost, domišljijo ... Če želite kot odrasli še vedno poslušati, kaj vam narekuje srce, in si drzniti živeti, tako kot se vam zdi prav za vas, je vse to del iste zgodbe. Zelo hitro se podredimo pričakovanjem družbe in temu, kar nam narekujejo družbene norme in nadrejeni v službi. Zaradi trajne želje po igri, svobodomiselnosti in bolj igrivega dojemanja sveta smo srečnejši.
 

V knjigi pravite, da je igra tudi orodje za razvijanje samospoštovanja. Kakšna je ta povezava? Kako je lahko naše spoštovanje samih sebe povezano z igro v otroštvu?

Oboje je tesno povezano. Zelo cenim pokojnega ruskega psihologa Leva Vigotskega, ki je oblikoval teorijo območja proksimalnega razvoja. Pravi, da se učimo, ko poskušamo kaj novega ali prevzemamo pobudo. Ko se otrok začne plaziti, opazite iskrico v njegovih očeh, ko mu uspe. Z vsakim novim doživetjem se bo bolj spoštoval. Ko bo kaj preizkušal – plezal po drevju, skakal po deblih – in mu bo uspelo, bo navdušen nad sabo. Sam sem zmogel. »Mamica, glej, kaj znam!« Ponosni so nase. Kadar usvojijo novo spretnost, je tako, kot bi dodali novo legokocko na zgradbo svojega samospoštovanja. Samospoštovanje je občutek, da bomo kos izzivom sveta.
 

Jih pri tem morda ne bi smeli popravljati? V knjigi Igra po dansko ste sijajno opisali otroka, ki krasi božično drevesce. Otrokova mama ni bila zadovoljna z okrasitvijo, vendar se ji je zdel pomembnejši občutek, o katerem ste govorili. Naj torej otrok ne nadziramo, se ne vmešavamo?

Nikakor. To so zgolj naše predstave. Vselej moramo pomisliti, koliko je star naš otrok in kaj lahko pri tej starosti pričakujemo. Pri fantku, ki krasi božično drevesce, šteje samo to, da je nekaj obesil. Vesel je in ponosen poskakuje od sreče. Ne smemo popravljati, ker otrokom vsiljujemo svoje predstave. Samo opazujmo jih in jim pustimo svobodo. Tako jim bomo pomagali do samozavesti. Namesto da jih ves čas odvračamo ali jim pravimo, naj pazijo. Če to ves čas počnemo, jih nehote učimo, da to, kar počnejo, ni dovolj dobro, in da ne verjamemo, da jim bo uspelo. Ne povemo jim naravnost, vendar je to naše sporočilo. Nezavedno bodo to tudi slišali. Namesto da bi jim rekli: »Zaupam ti, naredi po svoje.« Nato pa se pripravili, da jih bomo podprli, če bodo potrebovali pomoč.
 

Nekje zapišete, da si moramo starši zapomniti nekaj pomembnega: Spoštovati moramo pot otrok in ne biti tako zaskrbljeni. »Otroci so različni in delajo različne korake na različnih točkah življenja,« zapišete. Razlike so res velike. Omenjate otroka, ki tri leta ni shodil, a je zdaj vrhunski telovadec. Toda danes nas začne zelo hitro skrbeti.

To je ena od značilnosti današnje družbe. Prav vse 'predalčkamo'. Ko v vrtcu ali v šoli določimo, kaj mora otrok znati pri določeni starosti, smo pomirjeni, da se naši otroci primerno razvijajo. Toda sama sem trdno prepričana, da otrok ne bi smeli meriti. Vbijemo si v glavo, kakšni bi morali biti. Če niso taki, nas začne skrbeti, in otroci to začutijo. Lahko smo celo panični. Krivda pade na nas, ker očitno nismo dovolj dobri starši. Podvomimo o sebi. Pomembno je, da se zazremo v svojega otroka in spoštujemo, kar je to malo bitje. Otroke poskusimo sprejeti in jih podpreti na njihovi stopnji razvoja. Poznam nešteto otrok, ki nečesa niso zmogli, že leto pozneje pa so vsaj enakovredni vrstnikom. Poznamo številne raziskave. Želimo si na primer, da bi otroci zgodaj brali, vendar raziskave kažejo, da je vse brez pomena. Nič boljši ne bodo ...
 

Če začnejo prej?

Ne, pozneje se vse izravna. Pustite jim biti otroci. Otroštvo ima toliko prednosti. Zaradi proste igre bodo bolj samozavestni, zadovoljni s sabo. Tako jih bomo veliko bolje opremili za spopad z današnjim svetom.

»Pustite otrokom biti otroci. Otroštvo ima toliko prednosti. Zaradi proste igre bodo bolj samozavestni, zadovoljni s sabo. Tako jih bomo veliko bolje opremili za spopad z današnjim svetom.«

V knjigi pišete tudi o igri kot o blažilcu stresa. Omenili ste že, da danes živimo povsem drugače kot nekoč. Življenje nam kroji stres, nenehno smo mu izpostavljeni. Kako lahko prosta igra zmanjšuje stres? Kaj to pomeni? Bodo imeli naši otroci, če se bodo prosto igrali, manj težav z obvladovanjem stresa? Je to vaše sporočilo?

Ja, tako je. Mislim in vem, da otroci v današnjem tempu življenja ... Ne vem, kakšne so razmere v Sloveniji, toda na Danskem živimo zelo stresno. Kadar imam veliko obveznosti, mi srce hitreje bije. Čutim spremembe v telesu in vem, da niso dobre. Če počnem nekaj, pri čemer od mene nihče nič ne pričakuje, mi je bolje in se pomirim. Enako se dogaja otrokom. Zazrimo se vase in pomislimo, kaj koristi nam. Razumeli bomo, kako je otrokom. Med igro se umaknejo v svoj mehurček. Potopijo se v svoj namišljeni svet, kjer so lahko nekdo drug.

Zamislijo si pravljična bitja in podobno. To jih sprosti in pomiri njihov živčni sistem. Z igro predelujejo življenje. Če nimajo časa, da bi predelali dnevne vtise, jih bodo nalagali v sebi in jih skušali osmisliti pozneje. Če za to ne bodo našli časa, bodo napeti. Slabo bodo spali. Imeli bodo težave s spanjem. Bolel jih bo trebuh, glava. To je njihov način, da si osmislijo vse, kar zaznajo in doživijo čez dan. Pomembno je, da si naredijo red v glavi, da ni povsod le zmeda tega, kar jim je kdo rekel ali ukazal. 

Igra po dansko: priročnik za vzgojo uravnoteženih, trdoživih in zdravih otrok skozi igro
Igra po dansko: priročnik za vzgojo uravnoteženih, trdoživih in zdravih otrok skozi igro
Iben Dissing Sandahl

Še eden od vaših stavkov je zelo pomemben. Pišete, da otroci z igro predelajo preteklost, si lažje osmislijo sedanjost in se pripravijo na izzive prihodnosti. Prosta igra je torej povezana z vsem. 

Tako je. Lažje je razumeti preteklost, če imate čas, da si razjasnite, kaj se dogaja v vašem življenju. Razmišljate, poiščete ravnovesje, vzpostavite stik. Tako s sabo kot z drugimi. Pogosto mislimo samo z glavo, vendar jo moramo povezati s svojim telesom. Če si lahko vzamete čas za to, boste lažje razumeli, kaj se dogaja in zakaj se drugi vedejo, kot se vedejo. To je eno. Drugo je razumeti, kaj se dogaja zdaj. Imam čas, da se vživim vate in sočustvujem s tabo. Prosta igra, kot sem že poudarila, prinaša številne koristi na področju socializacije, komunikacije, sodelovanja itd. To pa vam koristi v nadaljnjem življenju. Če znate v službi sodelovati s sodelavci, boste imeli po izsledkih študij bolj zdravo in polno življenje. 
 

Bi rekli, da bi morali dati našim otrokom čas in priložnost, da bi se vsak dan prosto igrali? Naj jim to omogočimo vsak dan?

To bi bilo optimalno. Celo pol ure, medtem ko kuhate ali imate drugo opravilo. Vsak dan imamo nekaj časa ... To sem počela s svojima otrokoma. Ko sem ju prevzela v vrtcu, sem se vedno povezala z njima. To je zelo pomembno. Če se ne povežemo z njimi takoj, ko se spet snidemo, bodo začeli početi marsikaj, da bodo pritegnili našo pozornost. Če ne razumemo, zakaj pritegujejo pozornost, mislimo, da so utrujeni, nesramni, jezni, da je z njimi nekaj narobe. Toda razumeti morate, da so bili tudi otroci več ur 'v službi'. Bili so ločeni od vas in najprej se morajo povezati. Ne potrebujete veliko časa. 10, 15, 30 minut. Najprej morate napolniti kozarček mamičine ali očkove pozornosti. To storite tako, da ste z njimi. Vprašajte jih, kako so se imeli. Berite knjigo, malicajte. Potem ko se prepričate, da je kozarec poln prisotnosti in vaše pozornosti, je veliko lažje reči, naj se igrajo sami. »To je tvoj čas.«
 

Otrokom pokažemo, da tudi odrasli potrebujemo čas zase.

Res ga potrebujemo. Ne pozabite, da svoje otroke učimo, ves čas se ravnajo po nas. Tudi jaz imam rada, da me moji hčerki vidita kot čuječo in ljubečo mater, ki jima pomaga in ju podpira, toda pomembno je tudi, da vidita samostojno žensko, ki počne, kar jo osrečuje. Z vsem, kar počnemo, jih učimo življenja v tem svetu. Seveda moramo imeti tudi čas zase. Prav zato je pomembno tudi, da jih naučimo, da potrebujemo čas zase, da ujamemo ravnovesje, se povežemo s sabo in malo sprostimo. Naučili se bodo, naj tudi oni, ko so pod pritiskom, morda sedejo na tla in nekaj časa ne počno ničesar, ker se bodo umirili, se začutili in pozabili na stres.
 

Morda bi načeli še eno vprašanje. Danci ste že nekaj let najsrečnejši narod na svetu ali vsaj v Evropski uniji. Bi nam lahko zaupali nekaj skrivnosti? Je morda za to zaslužen tudi vaš odnos do otrokovega spola? Brala sem o tem, da dovolite, da se dečki igrajo s punčkami, deklici pa boste dali avtomobilček. 

Na Danskem se danes osredotočamo na otroka kot na celoto in ne na njegov spol. Ko greste z otrokom v trgovino in mu dovolite, da izbere, kar si želi, pogosto rečemo, naj bodo fantje fantje in naj si otrok poišče žogo ali kaj drugega stereotipnega. Nekaj, kar je za fante. Vsiljujemo jim svoje predstave o tem, kakšni naj bodo dečki in kakšne deklice. Dečki nosijo modro, deklice rožnato … Brez dvoma je to prisotno tudi na Danskem, vendar močno poudarjamo enakopravnost in da moramo sprejeti otroka na stopnji, na kateri je. To pomeni, da otrok ne smemo predalčkati. Moj nečak je star pet let. Nosil je krilca, igral se je s punčkami. Enako je bilo pri moji sestrični. Nora je na plezanje po drevesih, nečak pa tega sploh ne počne. Starši so jima dovolili, da sta počela, kar sta hotela. Mislim, da tako spodbujate razvoj samospoštovanja. 
 

Kakšno je vaše mnenje o igračah, ki jih kupujemo otrokom? Preberemo lahko, koliko igrač ponujate svojim otrokom. Navedli ste tudi statistiko, koliko zapravimo za igrače v ZDA ali v Evropi. Nato pa zastavite vprašanje: »Kaj, če bi vam rekla, da otrokom delate več škode kot koristi, če jih zasipate z igračami?« Kakšno je vaše mnenje o igračah?

Težava je, da je veliko igrač vnaprej zamišljenih za neko dejavnost. Z njimi lahko počnete samo nekaj, in ko to petkrat ponovite, vam postane dolgčas. Ne morete v neskončnost pritiskati nekega gumba. Imamo veliko plastičnih igrač, pa tudi takih, ki pravzaprav ne spodbujajo ustvarjalnosti. Z njimi ne morete veliko početi. Naprodaj je veliko plastičnih igrač, ki hitro postanejo nezanimive. Zagovarjam igrače, ki otrokom omogočajo, da eksperimentirajo.
 

Vas zanima še več? Preberite odlomek iz knjige Igra po dansko

Prisluhnite celotnemu pogovoru z avtorico

 

Menu