Unovčite bone za knjige, učbenike in delovne zvezke v trgovinah Mladinske knjige

Unovčite bone za knjige, učbenike in delovne zvezke v trgovinah Mladinske knjige

Odraščanje

Fotofiniš pred počitnicami

Ravnokar sem naredila zadnjo piko na zadnjem testu v letošnjem šolskem letu.

To je trenutek, o katerem intenzivno razmišljam že dober mesec in sem ga v sanjah dala čez že najmanj tolikokrat kot zmenek z Luko.

V moji domišljiji je bilo oboje zmeraj pospremljeno s fanfarami in občutkom izpolnjenosti, ekvilibrija, karkoli že to pomeni (sliši se fino), ter absolutne sreče. Saj veste, kot nekakšno novo rojstvo, v smislu muke je konec in zdaj se lahko začne življenje, kakršno se spodobi.  
Šolsko leto se mi je zdelo neskončno. Tudi neskončno naporno, če smo že pri tem.

Šola po Zoomu je pouku odvzela edino, kar je bilo pri njem znosnega (druženje s prijatelji in sedenje zraven Luke), in pustila samo zoprne reči: snov, učenje in preverjanje znanja. Pri čemer jaz matematike ne razumem niti, če ji sledim iz prve vrste, kaj šele, če razlago vsake tri minute prekine slab internet ali mimo vozeči vlak. (Nikoli si nisem mislila, da imamo v Sloveniji tako živahen železniški promet.) Kar se mene tiče, bi lahko učiteljica namesto geometrije razlagala tudi zgodovino, pa sploh ne bi opazila. 

Skratka, zdaj sem zares naredila tisto piko, in to ravno pri zgodovini. Ni bil težek test, je bil pa drugi ta teden, in to po približno stotih pisnih preizkusih, dvesto spraševanjih, tristo domačih nalogah, tisoč govornih nastopih, projektih in referatih ter nešteto živčnih zlomov, ki so zaznamovali moj pretekli mesec. (Preden kličete inšpektorat za šolstvo: mogoče je bil v resnici kakšen manj, ampak moji občutki imajo pač svoj števec.)
 

Med ekstazo in pasjo bombico

Odložila sem pisalo, se naslonila nazaj in čakala, da me bo preplavil ekvilibrij – ali vsaj neznansko olajšanje, vznesenost in blaženost. Ekstaza, če smo že pri besedah na e. Enkratna erupcija entuziazma. Enost z vesoljem in svetom … Eh, dovolj bo. Zadovoljna bi bila že, če bi se počutila … zadovoljno.

Ampak bilo je čudno. Čisto brez e-jev. Namesto da bi v novo življenje vstopila energično, sem v sebi čutila samo praznino. To ni bil razkošen, postavljaški notranji ognjemet, kakršen naj bi pospremil vstop v brezskrbno prihodnost, temveč prej bedni, tihi pokec pasje bombice, ki jo odvržeš, da se ti ne valja po žepu. Nekaj takega, kot če bi se vzpenjala na hrib, recimo na Mont Everest, potem pa ugotovila, da gori ni jote in ocvrtih mišk. 

Zakaj je tako? sem razmišljala, medtem ko sem s pogledom drsela po razredu. Videla sem, da se Luka trudi prepisati moje odgovore, in čeprav smo imeli verziji a in b, sem se pomaknila malce bolj desno, da je dobil boljši razgled. Vprašanja so bila različna in najbrž bo zaradi tega pridelal ne samo cvek, temveč tudi opomin zaradi prepisovanja, a je bilo vseeno lepo imeti njegovo pozornost in predstavljala sem si, kako bi bilo, če bi kdaj tako zavzeto gledal mene.

Vse leto sem se veselila, da bom odrešena obveznosti in bom končno prosta. To je najmanj tristo petinšestdeset dni. Vsako uro matematike, telovadbe, geografije, angleščine … no, saj razumete, sem odštevala minute, ure, dneve, da bo konec. Ko mi je bilo najhujše, sem si govorila: ko bodo počitnice, bo vse to za mano. In zdaj? Poglejte me, tu sedim z vsemi kljukicami, kar zadeva šolo, in se primerjam s pasjo bombico. Če bom kdaj slavna in bodo napisali mojo biografijo, bom to poglavje izpustila.

V resnici je pred mano velika luknja, sem si morala priznati. Eno je sanjarjenje, da so vse zvezde na poletnem nebu tvoje, drugo pa ta veliki nič, v katerem pristaneš, ko moraš zapolniti čas med junijem in septembrom. Krasno je biti prost in brez skrbi – ampak ob misli, da bom še dva meseca ždela v svoji sobi, mi je postalo kar malo slabo. Če bi bile okoliščine normalne … Ali če se ne bi že večino šolskega leta zraščala s svojo posteljo, pisalno mizo in kavčem … Ali če bi vedela, da bom kam šla, koga spoznala, kaj zanimivega počela … Ali če bi bil z mano Luka …

Ko je zazvonil šolski zvonec in je učiteljica zavreščala: »Odložite pisala! Teste na rob mize! Če do zdaj niste znali odgovoriti na vprašanja, vam pač ni pomoči!« sem se že zalotila pri misli, da bom vse to pogrešala. 

Moj bog! Mogoče sem pa kaj zbolela?! 
 

Tisto bi, česar nimaš

»Ti sploh ne veš, kaj bi rada,« mi je zabrusila Klara Jasna, ko sem ji potožila, da se malce bojim, da mi bo med počitnicami dolgčas. »Najprej stokaš, da sovražiš šolo, potem piskaš, da ti je žal, ker bo šole konec … Sploh te ne razumem.«

Mislim, da je bila slabe volje, ker bo večino poletja preživela pri babici, v kraju, kjer ima še hrana patino in je povprečna starost prebivalstva triinsedemdeset celih tri leta (kadar je na obisku Klara Jasna), pa ji je prišlo prav, da se je lahko nad nekom znesla. Kolateralna škoda, kot smo temu rekli pri zgodovini, ko je nekaj šlo po zlu zaradi reševanja nekega drugega problema. Tako kot je kolateralna škoda, da doma gnijem od samote in brezdelja, ker je mami strah, da se bom zunaj nalezla korone. 

Nisem vzkipela, kajti jaz tudi ne bi hotela počitnikovati v društvu upokojencev, zato sem ji mirno oporekala: »To pa ni res.« 

In res ni bilo. Povsem jasno mi je bilo, kaj hočem: počitnice, v katerih se mi dogajajo same zabavne, vznemirljive, čudovite, fantastične reči. Rada bi dva meseca, v katerih vsak naslednji dan prekosi prejšnjega. Želim si tudi, da bi hodila z Luko in bi bili dolgi poletni večeri polni romantike. Šla bi na morje, na kakšno prireditev, nakupovala bi, poslušala glasbo, gledala filme, vse v dvoje, da se razume, ker je osamljenost povsod enako bedna. Sploh ni bila težava v tem, da ne bi znala našteti svojih želja – problem je bil v tem, da ni bilo nobene možnosti, da bi se mi uresničile, in da sem si to morala priznati!

»Ti boš vsaj doma,« je še zmeraj nataknjeno pripomnila Klara Jasna. »Kaj naj pa jaz rečem?«
»Ne, ti boš imela srečo, da …« sem začela, da bi ugovarjala. »Pri tebi bo vsaj …« Hm. »Ko bi tudi jaz …« Stavek se ni in ni hotel nadaljevati, zato sem kapitulirala: »Prav imaš. Nič boljše ti ne bo kot meni. Obe bova trpeli, vsaka na svojem koncu države, dve žrtvi tega groznega časa, vsaka s svojim črnim oblakom nad sabo.« Predstavljala sem si, da že pišem to poglavje svoje biografije. 

»A ne moreš mami reči, naj te vpiše na kak tabor ali tečaj?« je spravljivo predlagala Klara Jasna. Ko je sprevidela, da sva v isti godlji, jo je premagalo sočutje. Pomirila se je in se odločila, da mi bo skušala pomagati. Če že njej ni pomoči. (Če povzamem, kako je upravičila nenadni preobrat.)

»Noče,« sem skomignila z rameni. »Pravi, da ne bi rada tvegala, da bo vse odpovedano, če bo vlada spet zaostrila ukrepe. In predvsem noče, da bi se tam česa nalezla.« Moja mami vedno v vsem vidi le najslabše. 

Klara Jasna me je poskušala potolažiti: »Pa saj. Itak je bedno, če na taboru pristaneš z ljudmi, ki ti niso všeč.« 

V svoji domišljiji sicer na taboru zmeraj spoznam fanta svojih sanj in je na sploh vse filmsko. Ampak z mojo srečo … Najbrž res ne smem dodatno izzivati usode.

»Kaj pa kake delavnice?« Tako samozavestno je nizala predloge, da sem pomislila, da tega ne počne prvič. Morda je na podobne karte stavila že pri svoji mami, da ji le ne bi bilo treba k starim staršem.

»Kaj pa vem. Bistvo počitnic je, da si brez obveznosti, in ne, da se moraš zbujati z budilko, da ne zamudiš delavnice.« 

V svoji domišljiji sicer tudi na delavnici zmeraj spoznam fanta svojih sanj in je sploh vse filmsko. Ampak zdaj že vem, da se na svoje sanjarije pač ne morem zanesti.

»Gotovo se bo našlo kaj,« me je neprepričljivo tolažila Klara Jasna in si, dam roko v ogenj, v mislih že slikala tisti najin črni oblak.
 

Ni važno, kje si, ampak s kom si

Ne vem, kaj me je pičilo, da sem pozneje skupini sošolcev na Viberju napisala: Kje boste čez počitnice? Še nikoli prej nisem naredila česa takega, ker v skupini običajno nismo objavljali niti celih stavkov, kaj šele vprašanj, namenjenih temu, da bi dejansko nekaj izvedel. Ampak ni minila niti minuta, ko se je že usulo:

Nimam pojma

Uglavnem bom doma

Če ne bo ukrepov bomo šli na morje

Js bi ful kam šla

Bedaaa 

Mal pr sestrični mal na morju mal tuki upam

Damir ti si kmet

Prešinilo me je, da to ni lepo in da bo karma sranje – ampak ob misli, da imamo vsi nad sabo črni oblak, mi je bilo kar nekam toplo pri srcu. Ne le Klara Jasna in jaz, vsi smo v istem šmornu. Ali najmanj midve in oni, ki so mi še vse popoldne po Vibru pošiljali zdolgočasene, zamišljene in celo žalostne čustvenčke. 

Nekako ob osmih zvečer je telefon še zadnjič pocingljal. 

Js sm itak zmeri doma :-D

Lukaaaaa!!!! sem se stopila: malo zato, ker se stopim ob vsakem njegovem sporočilu, nekaj pa tudi zaradi tega, ker je pravkar še on skočil v moj šmorn. 

V hipu se je zavrtel film …

Če se bova kdaj srečala na ulici, brezdelna, brezvoljna, osamljena in sploh le svoji senci … se zapletla v pomenek … podaljšala prijetno popoldne v večer … nad nama bodo zasvetile zvezde, z neba bo švignil komet … eno bova z vesoljem in svetom in mojo notranjo praznino bo napolnil veličasten ognjemet … Nenadoma sem začutila ekvilibrij. 

Sva že dva, sem mu napisala. Dvojina v povezavi z mojim in Lukovim imenom je že sama po sebi najlepša stvar na svetu – ampak da jo lahko uporabim na začetku najbolj nepredvidljivih počitnic v tem najbolj nenavadnem letu, mora biti najmanj preroško. Zato sem spet edinstveno entuziastična – in nadvse navdušena, da nas do njihovega začetka ločuje le še nekaj dni. Juhej!

 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji > 

PIL, junij 2021
Revija PIL

Naročniki na dom prejmete 15 % popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.

Menu