Dr. Ranko Rajović: Igra ni samo za otroke

S svojim strokovnim timom organizira strokovne seminarje za učitelje, vzgojitelje in starše ter delavnice za otroke. Med njegovimi priročniki in delovnimi zvezki je v Sloveniji najbolj priljubljena knjiga Kako z igro spodbujati miselni razvoj otroka. Pred kratkim je izšel še priročnik Najraje igraje do kreativnega razmišljanja, s katerim boste obogatili svojega malčka in tudi sebe. 
 

Ko je prišlo do prvega tehnološkega buma, so starši otrokom dali tablice v roke in bili navdušeni, kako dobro jih znajo uporabljati. Zdaj vse več strokovnjakov poudarja pomen otroške igre, domišljije, plezanja po drevesih – namesto tehnologije. V čem se razlikujeta ta dva pristopa in kako to vpliva na otroke? Kaj se dogaja v možganih?

Sprva smo verjeli, da je pomembno, da otroci čim prej obvladajo tehnologijo, saj živimo v digitalni dobi. A pozabili smo na osnovno: otrok mora najprej razviti možgane. S tem, kako okolje vpliva na razvoj nevronskih mrež, pozornosti, spomina in ustvarjalnosti, se ukvarjam že leta. Ko otrok skače, pleza, lovi ravnotežje, ne krepi samo mišic, temveč aktivira tudi dele možganov, odgovorne za načrtovanje, pozornost in reševanje problemov. Ko uporablja tablico, večinoma pasivno sledi vsebini, kar pomeni, da se v možganih ne vzpostavljajo enake funkcionalne povezave. Rezultat je, da imamo otroke, ki znajo upravljati zaslone, vendar imajo slabšo koncentracijo in domišljijo in so manj odporni proti frustracijam. Zato se moramo vrniti k igri. Ne zato, ker bi bežali pred tehnologijo – temveč zato, ker vemo, kako se razvijajo možgani.
 

Ali res na začetku nismo vedeli, kakšne bodo negativne posledice tehnologije, ali je bilo to podobno gledanju televizije – morda še huje? Vemo tudi, da mnogi otroci razvijejo zasvojenost s tehnologijo, ki je enako močna kot zasvojenost z drogami. Ali obstaja zdrav recept ali ravnovesje med tehnologijo in običajno otroško igro?

Na začetku smo bili vsi navdušeni: triletni otrok zna s prstom premikati slike na tablici! Zdaj pa vemo, da pretirana uporaba zaslonov spreminja način delovanja možganov, še posebej pri majhnih otrocih. Posebej se spremeni dopaminski sistem in otrok potrebuje vedno več dražljajev. Zasvojenost z zasloni je res lahko podobna zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi, mehanizem je isti. Zato je pomembno, da starši postavijo meje, ne prepovedi, ampak uvedejo ritem in smisel. Če ima otrok dovolj igre zunaj, druženja in gibanja, ima tehnologija lahko svoje mesto, a ne kot glavni vir zabave.

Zakaj se zdijo otrokom računalniške igre bolj privlačne?

Ker so enostavne in ponujajo hitro nagrado. Možgani imajo radi nagrade, v videoigrah pridejo vsakih nekaj sekund: točke, nov nivo, lučka, zvok. V resničnem življenju nagrade pridejo počasneje, z vloženim trudom in napakami. Če otroka ne spodbudimo k drugačni igri, se navadi na takojšnje zadovoljstvo. To pozneje vodi v težave z učenjem, odlašanjem obveznosti in izgubo vztrajnosti. Zato v programu NTC uporabljamo igre, ki zahtevajo razmišljanje, gibanje, asociacije, da ponovno vzpostavimo osredotočenost in globinsko procesiranje.
 

Včasih smo mislili, da je gibanje pomembno le za motoriko, zdaj vemo, da ni tako. Kateri procesi v možganih se sprožijo med gibanjem? Kako to vpliva na življenjske veščine? 

Gibanje je osnova razvoja možganov. Gib aktivira male možgane, ki so ključni za koordinacijo, a tudi za pozornost in govorne funkcije. Ko otrok pade in vstane, se uči – o sebi, prostoru, ravnotežju. Če otrok nikoli ne pade, ne razvije prilagoditvenih mehanizmov. Starši pogosto nehote prenesejo svoje strahove in preveč zaščitijo otroke. A brez tveganja ni razvoja. V programu NTC to jasno pokažemo: ko otrok rešuje nalogo, medtem ko skače, se obrača ali lovi ravnotežje, se aktivira mnogo več nevronskih povezav, kot če le sedi.
 

Ko smo bili mi majhni, smo redko rekli, da nam je dolgčas, danes pa otroci to stalno govorijo. Zakaj? Mar se ne znajo več igrati sami? 

Danes otroci nimajo prostora za domišljijo. Vse jim je servirano. Ko si otrok sam izmisli igro, vstopi v stanje notranje motivacije. To je treba spodbujati: dati jim čas, prostor in spodbudo, a ne gotovih rešitev.

V vaši knjigi IQ otroka – skrb staršev učite starše, kako spodbujati miselni razvoj otroka. Zakaj pri tem potrebujemo pomoč? Je tudi zato vaša nova knjiga Najraje z igro do ustvarjalnega mišljenja razdeljena na dva dela? 

Danes si starši želijo najboljše za svoje otroke, a pogosto nimajo orodij, kako to doseči. Sistem NTC ponuja prav to, konkretne načine, kako z igro razvijati miselne procese. Nova knjiga je poskus, da to, kar teoretično razlagam, pokažem ob igri. Zato ima dva dela: eden je za odrasle, da razumejo, »zakaj«, drugi pa, da vedo, »kako« to izvajati ob igri. Da bi otroku prenesli igro, se moramo tudi sami znati igrati. To je bistvo, igra ni samo za otroke, je most do učenja, povezanosti in čustvenega razvoja.
 

Kaj se otroci (in starši) naučijo na delavnicah NTC?

Otroci se učijo ob gibanju, igri, asociacijah, nelogičnih zgodbah, nalogah, ki jih spodbujajo k razmišljanju. Aktiviramo različne dele možganov in razvijamo t. i. funkcionalno znanje, tisto, ki ostane, ker je šlo skozi telo, čustva in miselne procese. Starši se učijo, kako opazovati otrokov razvoj, kako postavljati izzive, ne rešitev. Dobijo znanje in samozavest, da lahko podprejo svojega otroka brez pritiska in brez pretirane zaščite. Veliko koristnih nasvetov najdejo tudi na NTC Slovenija na Instagramu.

Kaj vam daje pedagogika? Imate občutek, da prispevate k boljšemu svetu?

Absolutno, saj lahko pedagogika, ko temelji na nevroznanosti in razumevanju otroka, spremeni svet. Če otroke naučimo misliti, čutiti, reševati probleme, ustvarjamo generacijo, ki ne bo le pomnila informacij, ampak jih bo znala povezovati, razumeti in biti empatična. To je moj cilj: da je program NTC prispevek ne le k izobraževanju, temveč tudi k zdravemu, srečnejšemu družbenemu okolju.