Zoran Predin: Pisanje me osvobaja

V svojem novem romanu Cirkus Astralis nas povabi na potovanje, na katerem se humor spogleduje z melanholijo, širno vesolje pa s slovenskim vsakdanjikom. Knjiga Cirkus Astralis je pravi koncert za oči in dušo. Predin piše tako, da se nasmejiš, zamisliš in znajdeš tam, kjer nisi pričakoval, da se boš. Nekje med sanjami in resničnostjo, med cirkusom in galaksijo. Če bi Predin cirkus vodil v resničnem življenju, bi bile naše vsakodnevne skrbi del predstave, smeh pa obvezna vstopnica. 
 

Prihajate iz sveta glasbe. V vašem ustvarjanju se takoj opazi, kakšen pomen dajete besedilom, ki močno presegajo običajno raven v slovenski glasbi. Zato se zdi nekako logično, da ste tudi romanopisec, da ustvarjate tudi izven okvirov besedil za pesmi. Kdaj ste prvič začutili željo, da napišete roman? 

Že v gimnaziji sem vedel, da bom nekoč napisal roman. Začel sem z dnevniki in potopisi v časniku Večer, nadaljeval s kolumnami v Dnevnikovem Objektivu in trening za pisanje romana končal s pisanjem kratkih zgodb, ki sem jih zbral v knjigi Dno nima dna. 
 

Kaj vam pisanje daje, česar vam glasba ne more – in obratno?

Danes pišem o temah, za katere na radijskih valovih ni več prostora, ker so tam erotične, črnohumorne in politično nekorektne teme nezaželene, marsikje tudi dobesedno prepovedane. Zato sem si novo svobodo poiskal v literaturi. Pisanje me terapevtsko osvobaja.
 

Če bi morali svoj novi roman Cirkus Astralis opisati nekomu, kaj bi mu rekli, da ta knjiga pravzaprav je?

Cirkus Astralis bralcem pokaže, da je domišljija področje, na katerem si lahko vsak posameznik ustvari svoj svet, kjer lahko uveljavi svojo resničnost. V fikciji je vse možno in je tudi res vse, kar kot pisatelj zapišem. Bralci skozi branje spoznavajo, da nam lahko malo drugačen zorni kot prinese veliko novih spoznanj. Uživam v združevanju resničnih zgodovinskih osebnosti z izmišljenimi, v prizorih, ki se niso zgodili, bi se pa lahko in se mogoče nekateri tudi so, le da mi tega ne vemo.

V romanu se poigravate z idejami reinkarnacije, spomina in pozabe. Kaj vas je pritegnilo k temu, da zasnujete roman prav na teh izhodiščih?

Ko sem razmišljal, o čem naj pišem v svojem tretjem romanu, me je ujela informacija o podzemni reki Lete, iz katere morajo duše, ki naj bi se reinkarnirale v novega človeka, popiti nekaj vode, da pozabijo svoje prejšnje življenje. Temu sem prilepil vedenje, da so lahko po hindujskem verovanju člani najnižje kaste, tako imenovani nedotakljivi, za svoja zlobna dela kaznovani s transmigracijo v živali. In ideja za knjigo je zaživela.
 

Roman je zgrajen iz več plasti, ki se časovno in slogovno prepletajo. Ste imeli strukturo vnaprej zasnovano ali je rasla skupaj z zgodbo?

Roman se dogaja na štirih nivojih, ki prepleteni skupaj pripovedujejo zgodbo. Okvirno nam predstavita pisatelj Franc Bauman in njegova soproga Klara. Zgodbo frizerska ekipa iz salona Samsara. Kazni s transmigracijo resnične živali, ki so zaznamovale človeško zgodovino, in zgodovinske osebnosti, ki so si takšno kazen zaslužile. Vse skupaj pa povežejo liki romana, ki se obračajo na avtorja s svojimi pripombami na njegovo pisanje. Sliši se zapleteno, v resnici pa ni. Je zelo zabavno.
 

Naslov vključuje besedo cirkus. Kdo ali kaj je v tem romanu cirkus: svet, človeštvo, zgodovina, ustvarjalni proces ali kaj drugega?

Vse skupaj je ena zabavna zmešnjava, čemur po domače rečemo cirkus. 
 

Ali je kakšen lik ali zgodba izhajal neposredno iz vaših osebnih izkušenj ali spominov?

Liki mojih romanov so sestavljeni iz značajskih potez resničnih ljudi, pa tudi iz likov zgodovinskih, filmskih in literarnih junakov. Seveda pa je v vsakem tudi kakšen košček mene.
 

Humor igra v romanu Cirkus Astralis pomembno vlogo. Tudi tam, kjer govorite o težkih temah. Po izjemnem humorju se odlikujejo tudi vaše pesmi, poleg tega ste nekdo, ki se zna pošaliti na svoj račun. Kakšno orodje je za vas humor, kako ga vidite?

Humor je odlično orodje za premagovanje zagat tudi v resničnem življenju. Le dojemanje in razumevanje postajata vedno bolj problematična. Velikokrat tudi opravičeno. V osemdesetih smo se smejali črnemu stripovskemu humorju Alana Forda, danes ga živimo. Realnost je postala bolj banalna in nepredvidljiva od najpogumnejše in najbolj nesramne fikcije.
 

Kakšno vlogo igrajo za vas bralci? Ali primarno pišete zanje ali predvsem zase, za samospoznavanje?

Pišem zase in za sorodne duše. Svoj način naracije sem poimenoval filmski jezik. Prvenstveno želim, da bralec ne ve, kaj ga čaka na naslednji strani. Želim biti originalen pri izbiri in načinu predstavitve zgodbe, istočasno pa tudi zvest svojemu stilu pisanja. Cirkus Astralis je preveden tudi v angleški jezik. Komaj čakam na reakcijo bralcev iz drugačnih jezikovnih in kulturoloških okolij.
 

V vaših delih je čutiti močno zavest o minljivosti. Kako gledate na to?

V najboljšem primeru me čaka še dvajset let, zato se mi množijo inventurne misli. Zavedam se jih in jih na svoj način sprejemam, tako da jim v svojih zgodbah s humorjem odstranjujem temne barve.
 

Ali obstaja kakšno osebno spoznanje, ki ste ga pridobili kot pisatelj, skozi proces pisanja, pa ga morda sploh niste pričakovali?

Ja. Potrdila se je teza mojega pisateljskega mentorja, da je vedno najboljša prva ideja. Vse naslednje so že podrejene avtocenzuri. 
 

Tudi vaš najstarejši sin Andrej piše. Ga berete kot avtor ali najprej kot oče? Ste mu kdaj dali kakšen pisateljski nasvet?

Obratno. Jaz sem pisatelj začetnik. Andrej me je opozoril na dejstvo, da se bodo moji literarni junaki začeli pogovarjati z mano in mi težiti s svojimi pripombami. Berem ga kot mladi kolega in kot ponosen oče. Andrej je duhovit na svoj način.
 

Zastavil bi vam še nekaj vprašanj o glasbi. Katera sodobna glasbena oblika ali trend vas trenutno najbolj pritegne?

Moji najljubši žanri so še vedno rock, gypsy swing in kantavtorski šanson. Svoje rockerske hite in pesmi Lačnega Franza izvajam s skupino Zoran Predin Bend in s svojim Rock Triom. Pravkar sem objavil pesem Obe roki na volan, ki je zbudila veliko zanimanje. Gypsy swing glasbo z albuma Ljubimec iz omare in iz programa Zoran poje Arsena izvajam s skupino Damirov Django Quartet. Vsekakor sem pa je še vedno zelo priljubljen s svojim trubadurskim kantavtorskim programom, ki ga prilagajam publiki, saj lahko s kitaro v roki odigram tudi kakšno po izboru publike.
 

Kako danes gledate na svoje pesmi, ki so postale del slovenske glasbene dediščine? Kako se počutite ob zavedanju, da so vaše pesmi za marsikoga več kot pesmi, da so del naše kulturne identitete?

Zelo sem vesel, da so sorodne duše iz različnih generacij vzele moje pesmi za svoje. Na moje melodije in verze so vezali spomine na svojo mladost. Na tak način so moje pesmi ostale zimzelene. To je največja nagrada za vsakega kantavtorja. Veliko poslušalcev moje glasbe iz bivše države je priznalo, da so se nekaj slovenščine naučili prav skozi moje pesmi.
 

Ali menite, da lahko sodobna glasba še vedno gradi most med generacijami, kot je to uspelo vašim pesmim?

Seveda lahko. Na žalost je veliko nove, kvalitetne sodobne glasbe, ki bi rada s svojimi sporočili spremenila svet na bolje, pod radarjem večinskih komercialnih medijev. Vsak se mora sam potruditi in na internetnih portalih poiskati nove kvalitetne kantavtorje in skupine, ki imajo v aktualnem času, ko se hoče zgodovina ponoviti v svoji najbolj tragični obliki, veliko tem, o katerih morajo glasno in jezno peti.
 

Ima glasbeno ustvarjanje še moč, da spreminja družbo, ali je postalo zgolj kulisa, dekoracija?

Tako imenovana glasba za oči prehaja v svojo dekadentno fazo, kar pomeni, da se bo kmalu izpela. To kaže v zadnjem času velika obiskanost koncertov, saj publika spet zahteva živo igranje in analogni zvok. Vračajo se vinilni albumi, papirnate knjige in akustične kitare. Vrnili se bodo tudi jezni kantavtorji. Takšni, kot je bil Woody Guthrie, ki je na svojo kitaro napisal: This Machine kills facsists.
 

Kot ustvarjalec ste v življenju dosegli izjemno veliko. Kaj vam danes pomeni ustvarjalni uspeh: priznanje, notranje zadovoljstvo ali kaj drugega?

Vse našteto. Bi se mi pa, priznam, ker živim izključno od glasbe in pisanja, prilegla kakšna nagrada, ki bi vplivala na višino moje pokojnine. Se pa bojim, da sem globoko pod radarjem predlagateljev in odločevalcev.
 

O čem bo govorila vaša naslednja knjiga? Že imate idejo, o čem boste pisali, oziroma morda že pišete?

Moj četrti roman bo popolnoma drugačen od prvih treh. Naslednje leto se bova pogovarjala o njem.