Knjiga Haaška priča prinaša pretresljivo izpoved preživelega iz Srebrenice, ki je kot zaščitena priča v Haagu živel brez preteklosti, vse do trenutka, ko je lahko svojo bolečino prelil v zgodbo.
Nedžad Avdić je pri sedemnajstih preživel srebreniški pekel in nato utihnil za dolgih dvajset let. Kot zaščitena priča v Haagu je moral živeti brez preteklosti, vse do trenutka, ko je lahko svojo bolečino prelil v zgodbo. S sestro Amelo sta ustvarila ganljivo pričevanje o izgubi, travmi in volji do življenja.
V knjigi Haaška priča opisujeta resničnost, ki je za mnoge kar preveč resnična, da bi jo lahko mirno prenesli in prebavili, saj prinaša boleče pričevanje iz srebreniškega pekla, iz prve roke in neposredno z mesta eksekucije.
Dvajset let življenja v anonimnosti
Čeprav se je tragična zgodba v Srebrenici odvila že leta 1995, je bil roman-dnevnik avtorjev Nedžada Avdića in Amele Avdić Unkić prvič objavljen šele nedavno, v septembru 2020. Za to obstaja zelo dober razlog. Nedžad Avdić, eden redkih, ki so preživeli streljanje u Srebrenici, je bil dolga leta zaščitena priča Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu, zato je ves ta čas moral živeti v popolni anonimnosti.
Nasilno prekinjena mladost
Po tem ko je bila haaška zgodba zanj zaključena, pa je napočil trenutek, da se vse, kar se je zgodilo tedaj sedemnajstletnemu mladeniču in kar se je vsa leta po tragičnih dogodkih pretakalo v njem, prelije v zgodbo, ki je zdaj pred nami. Knjiga o preganjanju, prekinjenem otroštvu, smrti in nerazumnemu zločinu je še posebej dragocena, ker jo je napisal nekdo, ki je ostal živ zgolj po naključju, oseba, ki se ji je na površje vsakodnevne normalnosti uspelo dvigniti iz nekega še preveč resničnega podzemlja, prežetega z bolečino in grozo.
Tragedija, ki jo gledamo skozi avtorjeve oči
Nedžad Avdić je leta 1995 iz Srebrenice v težko pričakovano svobodo bežal z očetom Alijo ter številnimi prijatelji in znanci. Na tej poti je preživel strelski vod in utrpel strelne rane, nato pa psihično dotolčen po spletu srečnih okoliščin le uspel uiti iz srbskega obroča, do varnega teritorija, ki je bil tedaj pod nadzorom armade Bosne in Hercegovine. A s tem se njegov boj še ni končal. Ko je bilo vojne konec, so bila tu boleča prilagajanja, da se privadi na normalno življenje v Tuzli, pa psihično obremenjujoča pričanja v Haagu, odkrivanje množičnih grobišč, najdba posmrtnih ostankov očeta Alije ter na koncu povratek v Srebrenico.
To, da bi zapustila zapisano sled o strašni izkušnji, sta Nedžad in njegova sestra Amela, ki je soavtorica knjige, videla in čutila kot osebno misijo. Tudi zato, kot je bilo že rečeno, ker so vsi dogodki, opisani v tem pomembnem delu, resnični – vendar bi to resničnost marsikdo najraje relativiziral, zanikal ali pozabil.
Knjiga, ki bi jo morali prevesti v vse jezike sveta
Kot je v zvezi s knjigo poudaril novinar Uroš Škerl Kramberger, bi morala biti sleherna knjiga o Srebrenici prevedena v vse jezike sveta, saj ima vse genocide, ki jih nismo preprečili, na vesti celotno človeštvo. Vabimo vas, da preberete knjigo, ki je zdaj izšla v slovenščini. Avtorja smo v živo spoznali na Slovenskem knjižnem sejmu na Gospodarskem razstavišču, kjer se nam je kot gost pridružil na pogovoru »Srebrenica, 30 let pozneje«.
Iskanje sprave, vsemu navkljub
Kljub svinčeno težkih osebnih krivdah in ogromnemu kolektivnemu dolgu, ki ga je prineslo tedanje dogajanje v Srebrenici, pa je avtorjema uspelo v knjigi na topel in na trenutke celo duhovit način predstaviti tudi zgodbo o prijateljstvu, ljubezni in moči, ki je v vsakem od nas. Knjiga zato ni samo dragoceno pričevanje o begu iz srbske »tovarne smrti«, še večjo vrednost nosi zato, ker to ni pripoved o sovraštvu, ampak o iskanju notranjega miru in sprave v okoliščinah, ko se morda kaj takega zdi le težko mogoče.
