Vabljeni v trgovine Mladinske knjige. Blizu smo >

Toon Tellegen: Jež in samotni občutek. Ilustracija: Ana Zavadlav

Vsi smo jež

O opusu nizozemskega pisatelja Toona Tellegena in njegovi knjigi Jež in samotni občutek piše urednik leposlovja Andrej Ilc.

V gozdu je vladala tišina. (…) Nikjer niti sledu o kakšni zabavi ali živalih, ki se obiskujejo.
Prešinilo ga je: kaj pa če je obiskov enkrat za vselej konec in so od danes naprej prepovedani?
Pred seboj je že videl velike table z napisi:
OD DANES JE NAJSTROŽE PREPOVEDANO HODITI NA OBISK
in
OD DANES JE NAJSTROŽE SPREJEMATI OBISKE
Morda zdaj nihče ne bo nikoli več šel k nikomur na obisk in si bodo samo še pisali pisma, pa še ta bodo samo vse redkejša in krajša:

Zdravo, jež,
to je vse.

in: 

Draga muha,
Jaz

dokler še teh več ne bo.
Tako mu vsaj ne bi bilo treba nikogar vabiti.
Našpičil je ušesa. Zdelo se mu je, da od povsod sliši vzdihe razočaranih živali, ki niso imele ničesar raje od obiskov in pisem.
Ampak prepoved je prepoved.

 

Zveni znano? A te besede, ki so v zadnjem letu naenkrat postale posebej pomenljive, so bile zapisane že davnega leta 1999. In tudi ko je urednik slovenske izdaje uvrščal knjigo Jež in samotni občutek v program, se mu ni sanjalo, kako preroško utegnejo učinkovati te in druge besede v njej. Tako pač je z dobrimi knjigami. Nikoli nam ne nehajo pripovedovati, kar nam imajo povedati.

Da bi razumeli živalske zgodbe, ki jih v nizozemščini piše Toon Tellegen (1941), moramo najprej vedeti, da je kljub svojemu obsežnemu (kratko)proznemu opusu najprej pesnik, ki zna, dobesedno, prijeti jezik za besedo. Če ne bi bil pesnik, nikoli ne bi mogel pisati takih zgodb. Čeprav so asketske po dolžini in izbiri besed, je vendarle vsaka od njih po eni strani zaključena, po drugi strani pa enakovreden del veliko večje, skoraj neskončne celote, enkratnega univerzuma.

V Tellegenovem gozdu se vse odvija po nekih svojih pravilih, ki se morda na prvi pogled zdijo absurdna, a je kljub temu ta svet marsikomu med nami neverjetno domač in blizu. Tu vladajo večna sedanjost, popolna odsotnost tekmovalnosti in tako rekoč brezkončno brezdelje, idealno okolje za čudne pogovore in zastavljanje najbolj neverjetnih vprašanj o bivanju in sploh vsem, kar je. Nič ni samoumevno. Nemogočih vprašanj in situacij ni.

Kako bi se na primer znašli, če bi vas kot ježa obiskale besede ne, še, nekdo, nezamisljivo, vedno in naposled še enkrat? Ali če bi vse živali prišle naenkrat na obisk? Če bi nenapovedano potrkal nosorog? Če bi ves svet poplavilo in bi gromozanski val prinesel na obisk krapa in ščuko? Če bi se v vaše domovanje naenkrat zgrnile živali, za katere niste še nikoli slišali in se celo njim samim ne sanja, da sploh obstajajo: puščavski črv, leteča miš, leteči rak, nočna kača …?

Ni čudno, da je od teh vrtoglavih premišljevanj samotni jež neprestano v stresu in dvomih, kakšne so, ob zavedanju, kaj vse gre lahko narobe pred obiskom, med njim in po njem, sploh dobre plati obiskovanja: »Prednosti obiska niso vredne omembe.« Razen če mimo nepričakovano prinese veverico. Takrat se kar naenkrat nič več ne zdi nič hudega.

Toon Tellegen, ki zna vse, kar je zares pomembno, povedati na nekaj straneh – in to z najpreprostejšimi besedami! – si je z zbirkami Zabava na luni (19999), Mala nočna torta s plameni (2004) in Sredi noči (2018) med slovenskimi bralci pridobil številne občudovalce. Pred leti je zasnoval serijo krajših romanov, v katerih se mali živalski junaki po svojih najboljših močeh spopadejo z zapletenimi človeškimi psihičnimi stanji in problemi.

V slovenščini je v prevodu Staše Pavlović najprej izšel roman Čriček in temačni občutek (2017), leta 2020 pa je ista prevajalka prevedla še roman Jež in samotni občutek. Oba romana je ilustrirala Ana Zavadlav, ki je s svojo drzno in prepričljivo vizualizacijo očarala celo samega avtorja. Zato skoraj gotovo to ni njuna zadnja skupna knjiga.

Le kaj bi porekel jež, če bi na njegova vrata potrkala nova normalnost? Ali če bi mu v hišo pripihljal covid-19? Verjetno se niti ne bi preveč začudil, vsekakor pa ima srečo, da njegov svet nima nobene zveze s človeško realnostjo in je, če malo pomislimo, v primerjavi z našim svetom precej bolj verjeten in smiseln – če seveda odštejemo možnost, da te lahko nepričakovano obišče slon in ti potem med izvajanjem piruete trešči na mizo.

Tellegen je nekoč celo izjavil, da njegove živali ne smejo nikoli izvedeti zanj, niti ne smejo zaslutiti, da nekje obstaja svet njihovih bralcev, kajti v tistem trenutku bi bilo vsega konec. In ker si tisti, ki smo se z leti res navezali na Tellegenov univerzum, tega ne znamo predstavljati, bomo tudi to knjigo, tako kot vse doslej, postavili na posebno mesto sredi naših knjižnih polic in si, tako kot jež, ponavljali najljubši besedi: Do kmalu …

Jež in samotni občutek
Jež in samotni občutek
Toon Tellegen

Kratki živalski roman pretanjeno, a hkrati z značilnim avtorjevim humorjem spregovori o zelo človeških občutkih.

Sofinancira program Evropske unije
Menu