Vabljeni v trgovine Mladinske knjige. Blizu smo >

Ivo Andrić: Travniška kronika

Urednik Andrej Ilc ob izidu Travniške kronike

Čeprav čas dogajanja daje slutiti, da imamo opravka z zgodovinskim romanom, je Travniška kronika mnogo več kot to.

Gustav von Aschenbach, junak Mannove novele Smrt v Benetkah, je »nekoč na malo vidnem mestu izrecno dejal, da malone sleherna veličina, kar jih imamo, obstaja kot nekakšen 'navkljub', da je nastala kljub trpljenju in muki, bedi, zapuščenosti, telesni slabosti, razvratu, strasti in tisočerim oviram«.

Ivo Andrić se je ob izbruhu druge svetovne vojne leta 1941 znašel v okupiranem Beogradu. Star je bil 48 let. Njegova uspešna diplomatska kariera je bila nenadoma prekinjena, sploh pa država, ki jo je do nedavnega predstavljal (Kraljevina Jugoslavija), ni več obstajala, še več, ravnokar jo je napadla in okupirala prav država, v kateri je Andrić do pred kratkim služboval (Nemčija). V tistem burnem času je imel vsak svojo strategijo preživetja, Andrić pa je imel to srečo v nesreči, da se je lahko za nekaj let umaknil vase in v svojevrstni osami, katere ritem so vendarle odmerjala stalna bombardiranja, med avgustom 1941 in oktobrom 1944 napisal svoja temeljna dela, tako imenovano Bosansko trilogijo (Travniška kronika, Most na Drini, Gospodična), ki so nadarjenega pisatelja na dolgoletnem začasnem delu v diplomaciji povzdignila v enega najbolj slovečih evropskih romanopiscev in bodočega nobelovca.

»Zgodilo se je, da tudi po tri tedne nisem šel iz hiše – sedel sem za majhno okroglo mizo, ki je stala pred golo steno, in pisal.« Že aprila 1942 je dokončal roman Travniška kronika, za katerega je sicer v letih diplomatskega službovanja zbiral in nabral obilico zgodovinskega gradiva. Vse, kar je našel v pariških in dunajskih arhivih, ob tem pa še za cel kovček knjig, zabeležk in časopisnih izrezkov, je Andrić uporabil kot predlogo za zgodbo, ki se v času Napoleona, med letoma 1806 in 1814, odvije v bosanskem Travniku, mestu, »v katerega položaju in razporeditvi je bilo nekaj posebnega, nevsakdanjega in ponosnega«.

Čeprav čas dogajanja daje slutiti, da imamo opravka z zgodovinskim romanom, je Travniška kronika mnogo več kot to, saj je za Andrića preteklost nekakšno ogrinjalo, pod katerim lahko piše o sedanjosti. Tako iz svojih izkušenj (v romanu mrgoli podrobnosti iz diplomatskega življenja, s katerimi je bil seveda dobro seznanjen) kot o rodni Bosni, ki si jo je želel naslikati takšno, kot je, v vsej njeni kompleksnosti in paradoksalnosti. Michael Martens, avtor izvrstne Andrićeve biografije V požaru svetov, tako pravi, da je Andrićeva Bosna »težka usoda«, v katero sem in tja vpadejo tujci, njeni prebivalci pa ji nikoli ne morejo pobegniti. Ali kot pravi zdravnik Cologna francoskemu konzulu des Fossésu: »Kajti vi resda živite tu, vendar veste, da je to začasno in da se boste prej ali slej vrnili v svojo deželo, v boljše razmere in dostojnejše življenje. Vi se boste zbudili iz svoje more in se odrešili, mi pa nikoli, kajti za nas je mora edino življenje.«

Andrić seveda ni bil ne prvi ne zadnji, ki je pisal o Bosni, njegovo mojstrstvo pa je v univerzalnosti njegovih spoznanj, saj so ga veliko bolj kot medreligijske in mednacionalne razprtije zanimala razmerja in razlike med tistimi, ki imajo moč, in onimi, ki te moči nimajo. Turški nobelovec Orhan Pamuk zato pravi: »Andrića imam za svojega predhodnika, saj je imel dovolj poguma, da pokaže, da smo vsi stkani iz iste snovi.«

Travniška kronika je, tako kot tudi Most na Drini in Gospodična, v izvirniku izšla takoj po vojni leta 1945. Slovenski prevod Severina Šalija je izšel leta 1948 in bil velikokrat ponatisnjen, v letu 2021 pa je naposled nastal nov, v marsičem zvestejši prevod Đurđe Strsoglavec, ki bo, upam, slovenskim bralcem zopet približal tega velikega pisca, ki si ga danes lasti marsikdo, nekoč pa je bil vsaj malo tudi »naš« (manj znano je, da je v študentskih letih prevajal poezijo Župančiča, Murna, Vladimirja Levstika in Vide Jeraj).

Letos mineva natanko šestdeset let, odkar je Ivo Andrić prejel Nobelovo nagrado za književnost. Švedska akademija vsako leto razkrije del svojega arhiva za petdeset let nazaj in tako so že nekaj časa znane okoliščine in podrobnosti, ki so pripeljale do edinega jugoslovanskega nobelovca. Andrić je bil prvič nominiran leta 1958, takrat skupaj z Miroslavom Krležo (ki je sicer med prvimi prepoznal Andrićevo nadarjenost in že leta 1918 objavil afirmativno recenzijo njegovega prvenca Ex Ponto). Leta 1960, ko je izšel švedski prevod Mosta na Drini, je Andrić že veljal za enega od favoritov, a se je akademija naposled priklonila francoskemu pesniku Saintu-Johnu Persu. 26. oktobra 1961 dopoldne pa je pri Andriću pozvonil odpravnik poslov s švedskega veleposlaništva v Beogradu in mu sporočil veselo novico. 

Iz arhiva je mogoče razbrati, da je bilo tistega leta 93 nominacij. Največkrat nominirani Robert Frost se je akademikom zdel kratko malo prestar, kar je res malo bizaren kriterij, pa tudi Friedrich Dürenmatt, Alberto Moravia, Graham Greene, Heinrich Böll, W. H. Auden, Aldous Huxley, Tarjei Vesaas, Jasunari Kavabata, Lawrence Durelll, Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir tega leta (še) niso bili dovolj dobri. Menda je bila med finalisti tudi Karen Blixen, ki je prihodnje leto žal umrla, poleg Georgesa Simenona pa je bila gotovo najbolj nenavadna nominacija J. R. R. Tolkiena, avtorja tedaj še sveže trilogije Gospodar prstanov. Prvič in zadnjič ga je predlagal kar akademski in pisateljski kolega C. S. Lewis, avtor knjig o Narniji, a se akademiki niso dali zmesti: Tolkienovo prozo so odpravili kot »šibko«, po kvaliteti popolnoma neprimerljivo z resnično vrhunskimi pisateljskimi dosežki. Med vsemi temi vrhunci pa so torej tistega leta na sam vrh, tja, kjer je zrak res redek, postavili Bosansko trilogijo Iva Andrića. V kratki utemeljitvi švedske akademije je pisalo, da je Nobelovo nagrado dobil »za pripovedno moč, s kakršno odkriva in oblikuje človeške usode iz zgodovine svoje dežele«. 

Že takrat so se Nobelovi nagrajenci morali soočiti z najrazličnejšo publiciteto in drugim kravalom, od nekdaj diskretni Andrić pa je sodil med tiste, ki jim tovrstne zadeve niso niti malo ugajale. Intervjuje je imel sicer rad, a ne s sabo: »Ne znam odgovarjati na vprašanja. Ne znam dajati intervjujev. Vse to je zame prav travmatično.« Nobelov nagrajenec ima v resnici zgolj eno obveznost, ob prevzemu priznanja mora namreč pripraviti govor.

Andrić je v začetku decembra 1961 na banketu v Stockholmu v predavanju Pripoved in pripovedovanje med drugim povedal: »Z občudovanjem in razumevanjem sem nekoč prebral Goethejevo pravilo: Naloga umetnika je ustvarjati, ne govoriti! Kakor sem veliko let pozneje ves iz sebe naletel na isto misel, sijajno izraženo pri velikem Albertu Camusu. /…/ Želeti je, da pripoved, ki jo današnji pripovednik pripoveduje ljudem svojega časa, ne glede na njeno obliko in temo, ni ne zastrupljena s sovraštvom, ne preglušena z grmenjem morilskega orožja, temveč kolikor je le mogoče spodbujana z ljubeznijo in vodena s širino in vedrino svobodnega ljudskega duha. Pripovednik in njegovo delo namreč ne služita ničemur, če tako ali drugače ne služita človeku in človečnosti.«

Andrićev zemeljski glas je za vedno utihnil 13. marca leta 1975. A kot na srečo spoznavamo tudi ob novem slovenskem prevodu Travniške kronike, je njegov pripovedni glas še vedno svež, prepričljiv in aktualen. »Odštejte vse tisto, kar o meni pišejo kritiki, in to, kar ostane – sem jaz.«

Travniška kronika
Travniška kronika
Ivo Andrić

Nov prevod večno aktualne klasike evropskega romanopisja.

Sofinancira program Evropske unije
Menu