Unovčite BON21 za knjižna darila v trgovinah Mladinske knjige

Unovčite BON21 za knjižna darila v trgovinah Mladinske knjige

Saša Pavček s knjigo Zastali čas

Saša Pavček: Zdaj je čas za poezijo

Priljubljena igralka in pesnica o svoji drugi pesniški zbirki Zastali čas.

Svojo prvo pesniško zbirko Obleci me v poljub je odlična igralka ljubljanske Drame, pa tudi esejistka, dramatičarka in profesorica na AGRFT objavila leta 2010, zdaj pa je izšla njena druga pesniška zbirka z ilustracijami Mateje Kavčič, ki pesmi zaokrožajo v celoto.

V zbirki Zastali čas svojo pozornost in pesniško občutljivost namenja svojim dragim, ki jih ni več. Ob tem se pesnica ves čas trpko sprašuje tudi o svojem življenju in premišljuje smisel o(b)stajanja in vztrajanja v času, ki tudi zanjo polagoma zastaja. S Sašo Pavček se je o njeni poeziji pogovarjal urednik leposlovja pri Mladinski knjigi Andrej Ilc.
 

Mogoče bi začela kar na začetku, pri prvi pesmi iz zbirke z naslovom Dramatični mir osame. Ta pesem se konča s kitico: Ne smem pogledati navzdol, spodaj je preteklost, le majhen spust oči me lahko zamaje. Prihodnost? Zavisi samo od ravnovesja zdaj. Ta pesem ima spodaj napisan datum nastanka, marec 2020. Vemo, kaj se je dogajalo leta 2020. Zdaj mineva že eno leto, v bistvu že spremljamo odzive, reminiscence na ta čas nedolžnosti v primerjavi s časom, ki ga živimo zdaj. Zato me zanima prav ta zadnji verz: Zavisi samo od ravnovesja zdaj. Kje smo zdaj in kje je zdaj to ravnovesje v primerjavi s tistim časom, ko je nastala ta pesem? 

Pri tej pesmi sem mislila predvsem na ravnovesje v sebi. Zdi se mi in tudi celotna pesem govori o tem, kako je sicer čas zastal, ampak se sprašujem, kje sem jaz in kaj se dogaja v moji notranjosti. Prišla sem do spoznanja, čutenja tega, da ko najdem svoj mir oziroma svoje ravnovesje v notranjosti, potem lažje premagujem zunanje okoliščine oziroma kljub zunanjim okoliščinam najdem neko ravnovesje v tem porušenem svetu.
 

Ampak ni zdaj ravno tak čas, ko je zelo težko najti ravnovesje?

Saj zato pa je poezija, kjer je v imaginarnem prostoru lažje najti ravnovesje kot pa dejansko v fizičnem in realnem svetu. Ampak vsaj za trenutek sem občutila to ravnovesje. Ta pesem je nastala spontano, s spoznanjem, da če se bom umirila zdaj, v tem nemirnem trenutku, bo morda prihodnost bolj umirjena in bo vedela, kam grem, ne glede na to, kaj se okoli mene dogaja.
 

Pisanje poezije velja za samotno opravilo, pa smo bili v zadnjem letu deležni veliko branj poezije. Ljudje so čutili potrebo, da berejo poezijo sebi, drugim, da pišejo, objavljajo po socialnih medijih ... Medtem pa je igralstvo, ki je sicer povezano z interakcijo, živim stikom z gledalci, postalo samoten poklic. Zdi se mi, da so se te vloge na neki način spremenile. Tako kot se je marsikaj v tem zadnjem letu spremenilo v našem življenju.

Zelo me je presenetilo, kako so ljudje v tem času, pred enim letom, poezijo neverjetno potrebovali. Nekaj pesmi, ki so objavljene v zbirki Zastali čas, sem samo poskusno objavila na socialnih omrežjih. Odziv je bil zelo velik in to mi je dalo upanje in moč, da sem jo preizkušala še naprej. In tako so ob različnih datumih, ob dnevu Zemlje ali pa ob dnevu bolniških sester in negovalk, nastajale pesmi.

Presenečena sem ugotovila, da je poezija kar naenkrat zaživela. Nič več ni bila samo v knjigi, ki jo vzameš s police, ampak živi med nami. Opazila sem, da tudi drugi objavljajo svoje pesmi – moji pesniški kolegi in kolegice. Skratka, zdelo se mi je, da je čas za poezijo. Prvič zato, ker je zgoščena, ker je večplastna, ker je močnejša doza te duše, ki smo jo v tem času tako zelo potrebovali. In da je ta stik med ljudmi, ki je tako zelo umanjkal, prihajal kot neka infuzija krvi, živosti, duševne hrane ravno skozi poezijo.

»Stik med ljudmi, ki je tako zelo umanjkal, je prihajal kot neka infuzija krvi, živosti, duševne hrane ravno skozi poezijo.«

V gledališču sicer v tem času mi kar naprej vadimo z maskami in delamo predstave. Ko je bilo obdobje zatišja, smo imeli tudi premiero. To premiero smo odigrale brez mask, publika z maskami, razredčena. Potem se je to vse skupaj vrnilo spet na splet, predstavo Moj mož smo posnele pred prazno dvorano. To je seveda en popolnoma drug občutek.

Vsi smo vajeni delati tudi pred kamerami, da imamo občutek, da nas nekdo gleda oziroma da kamera postaja naš sogovornik. Ampak to je neka čudna zmes, ki ni niti gledališče niti ni prava filmska umetnost. Je konglomerat, neka zasilna rešitev, za katero pa vidim možnost, da bi se v tem času morda združile sile filmskih ustvarjalcev in gledališčnikov, da bi profesionalno posneli predstavo, tako kot smo jih včasih snemali za televizijo z več kamerami in kasneje montirali.

Na to svojo pobudo sem dobila odgovor, da je to zelo drago in nepredstavljivo, ker je treba delati v živo, kar pomeni, da se tudi montira v živo. To zahteva dodatne vaje, tudi drugačen režijski pristop, kjer gledališče ni več tisto avtentično živo gledališče. Zato se tudi zelo veselim knjige, ki nastaja pri Mladinski knjigi. Gre za spomine na gledališče in portrete mojih kolegic in kolegov. Knjigo začenjam s pomislekom, ali je v tem zastalem času možnost za novo umetniško zvrst ali pa je to samo zasilna rešitev. Še vedno pa vztrajamo, delamo in upamo, da se bodo gledališča odprla in da bo ta živi ogenj gledališča spet vzplamtel.

 

Tako gledališče kot pisanje poezije in knjig so stare umetnosti, ki se morajo stalno primerjati ali pa celo spopadati z dotokom vedno novih medijev, ki so vedno drugačni. Zdi se mi, da so se prav poezija in tudi knjige kot take v zadnjem letu izkazale kot zelo trpežna stvar. Govorili ste o gledališču in o potrebnih investicijah, medtem pa se je ta petsto let star izum, ki je relativno poceni, preprost in trpežen, v bistvu izkazal kot ena najbolj obstojnih in prodornih stvari, na katero smo se lahko zanesli v zadnjem letu.

Tega sem bila zelo vesela. Ker se mi zdi, da je knjiga tako kot narava. Ni naključje, da je iz papirja – iz drevesa zraste knjiga. Z drevesom je podobno: zraste, obstane in lahko živi stoletja. Tudi knjige lahko preživijo stoletja in upam, da tudi tisočletja. Zdi se mi, da je knjiga tisto nekaj trdnega: je tako kot Zemlja, ki vedno bo. Knjiga bo ravno tako obstala.

Seveda naivno verjamem, da dokler bo človek, bo tudi živo gledališče, ker ljudje potrebujejo to vzdušje, ki se dogaja med gledalcem in igralcem, potrebujejo to živo energijo, potrebujejo zdrse, drobne napake, živo pripovedovanje zgodb ... Zdi se mi, da to enostavno ne more kar čez noč ponikniti in da bi internet prevzel celoto, da bi to požrl. 

Spominjam se, ko sem bila še majhna, kako je prišla televizija in so rekli: »Joj, groza, radia ne bo več!« Pa se to ni zgodilo. Radio, ki je ravno tako živ medij, imam zelo rada, zato ker imam rada besede, rada imam zven glasu. Rada poslušam ljudi – s kakšnim glasom govorijo, kako govorijo ... Ko si predstavljaš to živo osebo, dela tudi fantazija, bolj kot če ti je vse prineseno na pladnju, kot recimo pri internetu.

Kratki posnetki na YouTubu, ko vidiš vse v eni sekundi: kdo je, kakšen je in kakšno je njegovo sporočilo. Ampak zanimivo je tudi to, da ga zelo hitro pozabiš, ker pride že nova podoba, novi dražljaji, zraven pa še glasba kot nekaj agresivnega ... Medtem pa beseda vedno nekje čaka v globini človeka. Čaka, da jo bo človek, preden jo bo izgovoril, začutil, potem jo bo morda izgovoril ali napisal. Potrpežljivo čaka na poslušalca, na bralca, zato je tudi bolj trajna. V globini potrpežljivo vztraja, ker se zaveda svoje vrednosti. Zaveda se, da je nepogrešljiva, tako kot knjiga, tako kot zemlja, drevesa in zrak.
 

Knjiga Zastali čas ima več razdelkov. Omenili ste že pesmi, ki ste jih sproti objavljali. Te so pretežno v tem prvem razdelku. Ne morem pa mimo razdelka, posvečenega mami. V slovenski poeziji so pesmi o mami relativno pogoste. Po navadi so jih sicer pisali moški, ampak ta vaš razdelek se mi zdi eden najmočnejših, kar sem jih do zdaj bral. 

Morda je najmočnejši zato, ker je bila moja mama močna ženska. V neki pesmi, ko govorim o prababici, pravzaprav govorim o tem, kako se to žensko načelo prenaša iz roda v rod. Moja mama je zelo zgodaj, kot najstnica, odšla v partizane, bila je kurirka. Posvetila sem ji pesem, kako ji nesem rože na grob.

Ko sem se rodila, se je moja mama odločila, da mi bo ime Saša, kot je bilo njeno partizansko ime. Ne glede na to, da prihajam iz njenega telesa, da nosim del njenega DNK-ja, nosim tudi to sporočilo imena. Ime je nekaj, kar zelo žarči, kar je energetsko močno.

Ovitek knjige Saše Pavček Zastali čas

»Zdi se mi, da je knjiga tisto nekaj trdnega: je tako kot Zemlja, ki vedno bo. Knjiga bo ravno tako obstala.«

Z mamo sva preživljali tak tipičen odnos mati–hči. Morda tudi kdaj iz sovraštva, nelagodja različnih pogledov na življenje, vendarle sva različnih generacij, ampak kljub temu je bila med nama neka globoka ljubezen in zavezanost družini in rodu, ki gre naprej. Za razliko od nje upam, da gledam na življenje malo bolj sproščeno, ker seveda nisem obremenjena z realnim doživljanjem vojne, in želim prihodnjim rodovom – morda mojih vnukinj, pravnukinj, skratka bodočim rodovom ne nujno moje krvi – večje olajšanje od bremen, ki so jih nosile babice, prababice in matere, zlasti o doživljanju ženskosti.

Spominjam se, da sva z mamo brali roman v italijanščini. Prevajala mi je nekatere besede, ker je kot Primorka hodila v italijanske šole, ko je bil slovenski jezik prepovedan. Z veliko ljubeznijo do italijanskega jezika je prevajala – o ljubezni je bil ta roman. Čutila sem, kako se pri njenih skoraj 90 letih njeno staro telo prebuja v tej primarni ženskosti, v tem erotičnem odnosu do življenja.

Želela bi si, da bi si ženske upale svobodneje, bolj celostno in z večjo radostjo živeti svojo ženskost, da ne bodo njihove vnukinje, pravnukinje na stara leta morda opazile obžalovanja, da niso izživele vsega, kar življenje pravzaprav prinaša. Ne mislim seveda zgolj v ozko pomensko erotičnem smislu, ampak celotno obsegajočo ljubezen, ki jo ponuja življenje in za katero sem prepričana, da jo vsak človek izvorno nosi v sebi, ko pride na ta svet.
 

Ta razdelek, tako kot cela knjiga, ki jo povezujejo zelo subtilne ilustracije Mateje Kavčič, dobro sopostavlja to prehajanje življenja in energij, tako v naravi kot med ljudmi. Te pesmi v bistvu govorijo tako rekoč o istih stvareh.

O istih stvareh. Pravzaprav smo vsi eno. Lahko se nekdo imenuje človek, drugi se imenuje drevo, marjetica, oblak, svetloba. Mislim, da je to pravzaprav na neki način enost. Eno. Ena energija, ki se pretaka. In zdi se mi, da če sem v tej pesniški zbirki prišla do spoznanja, da potrebujem ravnovesje, sem zdaj v zadnjem času bolj doživela to enost in to, kaj bi lahko postala svetloba, toplina. Ampak do tam je še morda še kakšna skala. 
 

Še kakšna zbirka.

Tega pa ne vem. To težko rečem.

Saša Pavček: Zastali čas

»V tej pesniški zbirki sem prišla do spoznanja, da potrebujem ravnovesje.«

Ko ste že omenili toplino; v tej knjigi je veliko topline, veliko obredov spominjanja, tudi poslavljanja. V zadnjem razdelku spregovorite o svojih igralskih kolegih, ki so že odšli, zadnji med njimi Dušan Jovanović, spominjate se tudi Jerneja Šugmana, Ive Zupančič ter še nekoga, ki je na srečo še živ: to je Ivanka Mežan.

To pa res. Moram povedati, da ne bo tako zgledalo ... 
 

Ki je zelo živa.

Ja, zelo živa, da ne bo izgledalo, da sem drago igralko Ivanko, ki jo imam srčno rada, kar pokopala. Ta pesem je nastala spontano, ko sem pisala obrazložitev za častno meščanko Ljubljane. Ko sem pregledovala njene podatke in biografijo, se mi je ta pesem zapisala sama od sebe. Občudujem njen vitalizem, predanost ljudem, darovanje, energijo, s katero hodi, s katero govori, še vedno vse spremlja …

Ta pesem je narejena z veliko ljubezni, naklonjenosti in občudovanja. Upam, da bom lahko ob njeni 100-letnici napisala novo pesem. Želim ji še veliko zdravja in držim pesti zanjo, da bo še dolgo časa – egoistično rečeno – moja prijateljica.

Zastali čas
Zastali čas
Saša Pavček

Pesmi o minevanju in premišljevanja o smislu o(b)stajanja ter vztrajanja v času, ki polagoma zastaja.

Menu