Sara Volčič: Videla sem kriminalce, ki jim je bilo žal

Z njimi se je dolga leta srečevala kot poročevalka in zapisovalka črne kronike ter se z marsikaterim od njih srečala iz oči v oči. Pred kratkim pa se je odločila, da njihove zgodbe predstavi še celoviteje, v knjigi Leglo zla, ki prinaša tudi njen osebni pogled in razmislek. Zastavili smo ji nekaj vprašanj o njenem pisanju, ki je na Slovenskem naletelo na izjemen odziv. 
 

Kaj vas je navdihnilo, da ste napisali knjigo Leglo zla, ki je pri slovenskih bralcih naletela na velik odziv in pozitiven sprejem? 

V meni je že dolgo tlela neka tiha želja izpričati vse tisto, kar se ob mojem delu in življenju nabira in ostaja neizrečeno. Na televiziji, kjer že dolgo delam (zdaj v oddaji Svet na Kanalu A) in spletni strani, za katero pišem (24ur.com), ob poročanju marsikaj ostane skrito, zlasti moja osebna doživljanja, ki jih niti ne smem, vsaj ne v tako veliki meri, posredovati, saj je poročanje informativne narave. To je dolga leta nekje čakalo na pravi trenutek, ki se je zgodil januarja 2023, ko me je na razgovor povabila urednica Mladinske knjige Urška Kaloper. Še zdaj se spomnim njenega e-maila, ki me je zares vzradostil. Ponudila mi je to prelepo in veliko priložnost, da napišem knjigo. Hitro sva se ujeli in začela sem pisati. Urški sem zelo hvaležna, saj mi je že od prvega stika dalje verjela, mi povsem zaupala, bolj kot sem zaupala sama sebi, da to zmorem. Knjiga ni članek ali prispevek, je nekaj kompleksnejšega. A bodrila me je in dejala, naj samo pišem, pišem, ... In to sem tudi naredila.
 

Kakšen je bil vaš kriterij izbire zločincev, ki ste jih intervjuvali? 

V tridesetih letih dela sem javnosti predstavila že ogromno zgodb iz sveta kriminala, vse so po svoje vredne, da bi bile v knjigi, vse nas lahko česa naučijo, nam odstrejo določen vidik življenja, ki ga ne poznamo. A bilo se je treba omejiti, saj knjiga ne more imeti 1000 strani. Zato sem naredila izbor, izbrala sem tiste zgodbe, ki so me najbolj zaznamovale že od mojih novinarskih začetkov vse do današnjega dne. Te zgodbe so, vsaj upam, prikazale različne poglede na nek zločin, moja razmišljanja ob doživetem, videnem. Omejila sem se na primere, kjer sem sama prišla zelo blizu zločinu, kjer sem včasih tudi zrla iz oči v oči zločincem, morilcem in kjer sem na prizoriščih zločinov in tragedij občutila grozo opustošenja, ki ga doživijo tisti, ki ostanejo, ki preživijo. V teh pogovorih sem močno občutila, kaj pomenijo njihove izgube, ki so prava razdejanja, ki pomenijo uničenje vsega, kar so imeli radi in za kar so živeli.

Kako ste se pripravili na pogovore z njimi? Kaj ste občutili, ko ste se srečali iz oči v oči s kriminalci težke kategorije, in kako ste obdržali profesionalno distanco?

Priprava je bila vselej bolj psihološka kot vsebinska, saj mi vprašanj nikoli v življenju ne zmanjka, zelo hitro se s sogovorniki ujamem in pogovor ni težava. Težava je pristopiti, telo in duša kot da čutita, da bo težko in vselej me spremlja tesnoba, nek notranji nemir, saj se zavedam, da ne bo enostavno, da bo vsebina težka. To so pogovori, po katerih se domov ne vrneš vesel, lahkoten, pomirjen, ravno nasprotno. S terena najprej v službo, po končanem delu pa v svoj dom prideš obtežen, vleče te navzdol, v duši čutiš bolečino, grenkobo ob spoznanju, kaj vse se ljudem dogaja, koliko grdega je tam zunaj, koliko bolečine lahko nek človek povzroči sočloveku. Na terenu imam profesionalno distanco do ljudi, se dobro znajdem, ne kažem strahu, ko govorim s »težkokategorniki«, ali žalosti, ko govorim z žrtvami, moje notranje, čustveno doživljanje pa je druga pesem. In to doživljanje potem nosim s sabo v življenju, delček tega ostane v meni. Težko je ostati hladen, ko se mi oškodovanci, žrtve popolnoma odprejo, ko mi pokažejo bolečino, ko se jim pred mojimi očmi trga srce na tisoče kosov, prav tako pa, ko se mi odpre storilec, človek, ki je drugemu naredil nekaj slabega, lahko tudi vzel življenje. 
 

Je katero od srečanj na vas pustilo še poseben vtis?

Umori, kjer je povzročena škoda nepovratna, me najbolj zaznamujejo. Imam sposobnost močnega vživljanja v sočloveka, in ko se pred tabo odpre nekdo, ki je izgubil tisto, kar mu je najbolj dragoceno v življenju – najsi bo to žena, mož, otrok ali druga ljuba oseba, takrat to izgubo, to tragedijo občutiš. Podobno je, kot ko si na pogrebu, ko se ob izgubi drage osebe soočimo tudi z dejstvom, da bomo sami nekoč tam in je bolečina potem morda še globlja, tako se ob srečanju s svojci umorjenih soočim tudi z možnostjo, da bi nekoč lahko bila tudi meni draga oseba žrtev nekega nepremišljenega dejanja druge osebe ali nekega konflikta. Videti svojce ubitih ljudi, bodisi v razpravni dvorani, na njihovem domu ali na pokopališču, kamor večina dnevno roma v želji, da vsaj tako ohranjajo stisk z umrlimi, je nekaj zelo pretresljivega. Te zgodbe se me najbolj dotaknejo. 
 

Ste kdaj začutili, da vas kakšen sogovornik poskuša manipulirati?

Da, tudi to sem nekajkrat doživela. A nekako razumem. Predstavljajte si sebe, ko greste na razgovor za službo – tedaj boste sebe predstavili na najboljši možen način, poudarili le svoje pozitivne lastnosti, da bi potencialni delodajalec v vas prepoznal, da ste dobri, sposobni, marljivi in bi vas vzel v službo. Tudi to je neke vrste manipulacija, ker mu ne boste šli razlagat, da včasih  zamujate, da  kdaj v službi »surfate« po spletu ali igrate pasjanso, da greste med delovnim časom radi velikokrat na kavo, kjer se zaklepetate. Skratka, zavestno boste to prikrili in tudi to je neke vrste manipulacija, mar ne?

Na enak način se tudi  zločinci ob pogovoru želijo prikazati na najboljši možen način, izpostavijo dobri del sebe, iščejo izgovore, zakaj je »prišlo« do nečesa slabega, včasih s prstom kažejo na druge ljudi, ker v to morda celo sami verjamejo. Mnogi kriminalci imajo disocialno osebnostno motnjo in nekako vedno za vse stvari, ki jih naredijo, najdejo krivca v drugih ljudeh, v okoliščinah, skratka drugi so krivi. Takšen je bil tudi serijski morilec Silvo Plut, za katerega sem v knjigi porabila veliko črnila. A prav  vsi, ki sem jih srečala, tudi tisti, ki s priznanjem storjenega nimajo težav, ne želijo, da bi v njih videla le slabi del, le odsev dejanja, ki so ga zakrivili, pa najsi bo to umor, rop, goljufija ali tatvina. 
 

Kako pogosto ste pri njih občutili obžalovanje ali kesanje? Oziroma – ali so vedno pokazali svojo človeško plat? 

To je odvisno od vsakega posameznika. Videla sem kriminalce, ki jim je bilo iskreno žal, videla pa sem tudi takšne, ki do tega obžalovanja morajo še priti. Saj če nekdo zanika, da je nekaj storil, tega ne more obžalovati, najprej mora sprejeti in si prenehati lagati, da so ga po krivem obsodili, da so krivci nekje tam zunaj, svobodni, on pa je namesto njih v zaporu. Nekateri do tega spoznanja pridejo zelo kmalu, še preden so prestopili prag zapora, nekateri že neposredno po zločinu spoznajo, kaj so storili, spet drugi potrebujejo več let, kakšni pa do tega spoznanja in obžalovanja ne pridejo nikoli.

Tu igrajo vlogo tudi njihova osebnostna struktura, njihovi »duševni« nastavki, ki so se zgradili že dolga leta preden je prišlo do nekega hudega kaznivega dejanja. Mi je pa vedno topleje pri srcu, ko se pogovarjam z obsojenci, ki so prišli do tega uvida, ki odgovornosti za dejanja, ki so jih vodila za zapahe, nič več ne iščejo v zunanjih okoliščinah, ampak izključno v sebi. To mi daje upanje za ta svet.  

Je bilo kaj, kar vas je še posebej presenetilo? Se vas je katera od zgodb posebej čustveno dotaknila? 

Veliko jih je, na žalost preveč. A tu ne gre samo za svojce žrtev. Presune me, ko grem raziskovat, kolikor pač gre, ozadja življenja storilcev, njihove osebne zgodbe in ko spoznam, da je marsikdo od njih tudi sam živel v nasilju, v disfunkcionalni družini, v kateri ni bilo ljubezni, ampak so bili doma tepež, alkohol, droge, nerazumevanje. In hudo mi je, ko pomislim, koliko hudih kaznivih dejanj bi lahko preprečili, če bi pomagali otrokom, ki so doživljali stvari, ki jih noben otrok nikoli ne bi smel. Otrokom, ki so odrasli brez toplega zavetja, varnosti, ljubezni, ampak so jim roditelji ali skrbniki prizadejali bolečino, trpljenje, ki so torej rasli v strahu, z občutkom osamljenosti in nevrednosti.

Kako ste poskrbeli, da knjiga ne bi romantizirala, olepševala kriminala ali opravičevala dejanj storilcev? 

Saj za nekoga je romantiziranje že, ko napišem, da je imel morilec zanimive sinje modre oči ali pa lesketajoče dolge lase, ker marsikdo pričakuje, da o takšni osebi moraš pisati samo grde reči. Trudila sem se posredovati stvari tako, kot sem jih sama videla in doživela. In če sem videla na nekom neko pozitivno lastnost, sem jo opisala, prav tako pa tiste slabe. Tu mi pomaga seveda moja novinarska kilometrina, da me ni zanašalo v eno ali drugo skrajnost. Saj če je nekdo morilec, to še ne pomeni, da mora biti na njem vse samo slabo. Nisem si pa želela iz kriminalcev delati zvezd, tako kot to spremljamo v današnjih filmih in serijah, ker to niti približno niso zvezde. To so ljudje, ki so delali slabo, izvrševali tudi najbolj grozovita in zavržna dejanja, ljudje, ki so povzročili ogromno trpljenja, bolečine, solza. To sem imela ob pisanju ves čas v zavesti, misel na svojce mi je pomagala, da ne zaidem in da ne pozabimo, da so v ozadju težka in boleča dejanja.

Knjiga je polna vaših, vtisov, opažanj, ugibanj, razmišljanj, na trenutke se bere kot prava literatura, kriminalka. Tudi v lokacije zločinov se močno vživite. Vam je tak način pisanja omogočil, da zločine, ki ste se jih dotaknili, lažje razumete, si jih razložite? 

Vživljanje v sočloveka je vedno pot do razumevanja druge osebe, v njegove odločitve, dejanja, tudi tista napačna. Pa ne le v primerih, ko gre za kazniva dejanja, to velja na splošno v vseh odnosih tudi zunaj zapora. Zakaj je nekdo nekaj storil, zakaj ni izbral drugačne poti? Kje se je zataknilo? Več kot veš o človeku, ki je nekaj slabega naredil, lažje razumeš, zakaj. To ni opravičevanje, ampak razumevanje. Vsekakor mi je vživljanje v njihove zgodbe pomagalo priti do odgovorov, ki jih zasledujem že vso svojo poklicno pot. Na nekatera vprašanja sem si odgovorila, so lepo opisana tudi v knjigi, moje iskanje pa se nadaljuje. Tu so žal vedno novi zločini, ki porajajo nova vprašanja, na katera je potrebno odgovoriti. Tako je, kot sem nekoč nekje prebrala: vrh vsake gore je vznožje druge, še višje, še težje prehodne.
 

Na začetku svoje pripovedi zapišete, da je pisanje na vas delovalo terapevtsko, da so v procesu začele na dan prihajati tudi vaše osebne zgodbe, težave. Na kakšen način se je to kazalo in kako ste se s tem soočili? 

Pisanje mi ni šlo zlahka, bilo je zahtevno. Tudi zato, ker sem se poglobila v vse te težke zgodbe. In ko se v nekaj poglobiš, zares poglobiš, si tam, občutiš spet iste stvari, ki si jih nekoč že doživel. Padeš v težke občutke, tema te posrka vase. Tudi zato sem bila v obdobju pisanja precej otožna, čutila sem žalost ob težkih usodah ljudi, ob nedolžnih žrtvah, ob vseh tistih, ki se niso mogli ubraniti nasilne roke, prav tako pa ob uničenju, ki so ga drugim in tudi sebi prizadejali  storilci. Če greš za 30 let v zapor pri 30 letih, si zavrgel tudi velik del svojega življenja, pretežni del njega. In ob tem, ko sem na papir zlivala vse te svoje občutke ob kriminalnih zgodbah, so se potihoma na papir začele stekati tudi stvari, ki sem jih zakopala globoko v sebi.

Kar zgodilo se je in pisanju sem pustila prosto pot. Čutila sem, da je to prav tudi in predvsem do vseh žrtev vseh kaznivih dejanj, saj sem s tem pokazala, da nikomur ni prihranjeno, da tu ni  privilegirancev, da se slabo lahko zgodi vsakomur, ne glede na to, kdo je, kakšen je, kakšno izobrazbo ima, v kakšni hiši živi, kakšen avto vozi in tako naprej. Bilo mi je težko, ko sem podoživela tudi svoje osebne težke zgodbe, a obenem sem bila ponosna nase, da sem o tem končno spregovorila in tako morda pomagala tudi komu drugemu, ki je kaj podobnega doživel, pa to še vedno skriva in tlači globoko v sebi.

Ste imeli pri pisanju kdaj dilemo glede tega, katere informacije vključiti? Ste kaj tudi izpustili? 

Seveda, to se ob pisanju knjige sprašuješ ves čas – do kod iti, kaj vse povedati, da bo knjiga imela sporočilo, a da ne boš presegel meje dobrega okusa, da ne boš pozabil na dostojanstvo vseh vpletenih, posebno žrtev, da boš do njih pieteten. Četudi, iskreno, menim, da so žrtve vedno znova prizadete, če berejo o storilcih, ki so jim vzeli ljubo osebo, že samo zato, ker znova berejo o tem. Tega se zavedam, zato se opravičujem vsem žrtvam oziroma njihovim svojcem, če sem jih s pisanjem kakorkoli prizadela. Ni bil to moj namen. 
 

Se je po izdaji knjige oglasil kakšen svojec žrtev ali celo kateri od zločincev? 

Da, oglašajo se mi številni ljudje, ki so doživeli kaj podobnega, kar opisujem v knjigi, nekateri ljudje, ki so ali še delajo na področjih kriminala – pa ne kot storilci, temveč tisti, ki to rešujejo. Svojci žrtev primerov, ki jih opisujem, se mi niso oglasili, vsaj ne še, so se mi pa oglasile druge žrtve ali njihovi sorodniki.  Oglasila se mi je tudi ena bivša obsojenka, ki se je prepoznala v nekaj vrsticah – pohvalila je knjigo, istočasno pa bila zelo presenečena, ko je prebrala, da tudi moje življenje ni bilo prav enostavno. Vsi smo na isti premici, vsi doživljamo vzpone in padce, vsi naredimo kdaj tudi kakšno napako, hote ali nehote. Vsem življenje prinaša številne preizkušnje. 
 

Vas je ta projekt osebno spremenil ali zaznamoval? 

Pravzaprav oboje. Vsaka knjiga, ki jo v življenju človek samo prebere, ga spremeni, obogati z novimi spoznanji. V knjigi, ki jo sam pišeš, pa potuješ vase. Vzpostavila sem globlji stik sama s sabo, veliko sem razmišljala, se poglabljala v svojo preteklost, svoje odločitve, se potem, ko sem to prelila na papir, nekako tudi pomirila z njo, jo končno sprejela. To me je okrepilo, naredilo še močnejšo in bolj umirjeno. 
 

Kaj bi želeli, da bralci odnesejo iz vaše knjige? 

Da razumejo, da smo prav vsi, ki ta hip stopamo po planetu Zemlja, povezani. Da če nekdo naredi nekaj slabega, je to slabo za vse nas, tudi za tiste, ki nismo neposredno oškodovani. Kajti jutri bomo lahko mi tisti, ki mu bo nekdo, ki nima dobrih namenov, prekrižal pot. Zato mora biti skrb za varno in zdravo družbo naša skupna skrb, ne samo za policijo in vpletene. Ne moremo mirno spati, če v sosednjem stanovanju nekdo kriči in kliče na pomoč, ne moremo se potolažiti, če nekdo za umor dobi 30 let zapora. Stremeti moramo k temu, da do takšnih dejanj sploh ne pride in razumeti, da je to odgovornost celotne družbe, vseh nas. Če pa že pride do nekega zločina, moramo bolje in več pomagati žrtvam, ki so pogosto prepuščene same sebi. Storilci imajo v zaporu možnost, da uvidijo napačnost lastnih dejanj, da se spremenijo, da iz zapora pridejo boljši ljudje. Na žrtve družba po procesu pozabi. A tudi storilce ne smemo zavračati, izločati, ko se vrnejo iz zapora in jih do smrti obsojati, kazati nanje s prstom, ampak jim ponuditi roko, če so pripravljeni pošteno zaživeti. Kajti alternativa so spet nova kazniva dejanja, novo trpljenje in bolečina za druge ljudi. 
 

V kako varnem svetu danes v resnici živimo? Zdi se, da je kriminala vedno več, moralne vrednote so vse bolj ohlapne, resnica pa je – tudi pri nekaterih vrstah kriminala – bolj stvar poljubnega dogovora? 

Dokler se kaj slabega ne zgodi nam, hodimo po svetu z občutkom, da živimo v varni državi. A občutek varnosti se hitro poruši, ko postanemo žrtev ali to postane kdo od nam poznanih ljudi. Kazniva dejanja z elementi nasilja so v porastu, kar me ne čudi. Samo poglejte, kaj se na primer dogaja na cesti – koliko je med vozniki nestrpnosti, egoizma, nerazumevanja, grdih gest. Mislim, da je cesta odslikava zrelosti neke družbe. Potrebno je ukrepati, vsak bi se moral zazreti malo vase in se vprašati, ali je to vse, kar zmorem? Ali sem morda sposoben nekaj narediti bolje, mirneje, z razumevanjem in večjo strpnostjo. Menim, da je tudi moja knjiga pot do večje varnosti, saj če se zavedamo, kaj vse se dogaja okoli nas, kaj se nam lahko zgodi, kje se skriva potencialna nevarnost, kaj vse je možno, kako hitro lahko človek prestopi mejo družbeno sprejemljivega, smo že s tem bolj varni, bolje opremljeni za bivanje in preživetje. To je evolucijska prednost, če smo bolj pozorni na nevarnosti, a to ne pomeni, da smo ves čas preplašeni in na preži, od kod bo priletelo. Tudi  sama živim tako. Če grem zvečer kam, imam vedno oči na pecljih. Vrata svojega doma imam vedno zaklenjena, ko se kam peljem, s pogledom spremljam celotno vozišče, ne samo na svoj vozni pas. 
 

Ali že pišete naslednjo knjigo s podobno ali drugačno tematiko? ? 

Knjige še ne pišem, četudi me veliko ljudi že sprašuje o tem in spodbuja, da naj se lotim pisanja, da že čakajo nadaljevanje. Si pa občasno kaj zapišem, glava pa medtem, priznam, že melje naprej, zbira možne zgodbe za novo knjigo. Saj veste, težko je ustaviti misli, ki včasih delajo kar po svoje. Tako da nekaj v meni spet tli.