Italijanski pisatelj in fizik Paolo Giordano je nase opozoril že s prvencem Samotnost praštevil (2008), ki je bil preveden v več kot 30 jezikov, zanj pa je prejel najuglednejšo italijansko literarno nagrado strega.
V slovenščino so prevedeni tudi njegovi romani Človeško telo, Črnina in srebro ter Raztrgajmo nebo in krajše razmišljanje o pandemiji covida-19 z naslovom V času epidemije. Priljubljeni pisatelj je prek kratkim obiskal Slovenijo ob izidu najnovejšega romana Tasmanija. V njem se glavni junak, pisatelj in novinar Paolo, odpravi v Pariz na konferenco o podnebnih spremembah in se tam ukvarja z življenjskimi prelomnicami, med drugim z izzivi v odnosu s partnerico Lorenzo po neuspešnih poskusih umetne oploditve.
Vaš najnovejši roman Tasmanija raziskuje vpliv globalnih kriz na osebne odnose. Kaj vas je navdihnilo za to zgodbo in zakaj ste izbrali Tasmanijo kot simbolično zatočišče?
Najprej me je pritegnil zvok besede – Tasmanija zveni podobno kot talisman, nekaj, kar prinaša srečo. In otok je, vsaj v evropski zavesti, nekaj oddaljenega in divjega. Naslov se mi je utrnil precej zgodaj v procesu pisanja, ko sem naletel na psevdoznanstveni članek, ki je ocenjeval najboljša skrivališča v primeru apokalipse – in Tasmanija je bila na prvem mestu. Tako je postala vodilo pripovedi. Šele kasneje, ko sem temo podrobneje raziskal, sem odkril izjemno nasilno kolonialno zgodovino tega otoka – prisilne deportacije, genocid. Zato je bila samo še bolj primerna za naslov mojega romana, saj hočem povedati, da kraj, kjer nas čaka odrešitev, ne obstaja ne na Zemlji ne kjerkoli v vesolju. Zato mora Tasmanija postati bodisi zelo intimen bodisi zelo kolektiven koncept.
Po izobrazbi ste fizik. Kako vaša znanstvena perspektiva vpliva na način pripovedovanja zgodb, še posebej pri temah, kot so podnebne spremembe?
Znanost je pogosto izhodišče mojega razmišljanja. Napredek v znanosti, še posebno pa v tehnologije še nikdar ni imel tolikšnega vpliva na naša življenja. Iskreno me zanima, kako to sooblikuje naša um in dušo – in odnose. Zato veliko berem in raziskujem. Nato pridejo ideje. Ampak to ni edini način, na katerega se znanost zrcali v mojem delu. Mislim, da vpliva tudi na moj slog pisanja, na to, kako oblikujem stavke, kako razmišljam o interakcijah med ljudmi. Znotraj fizike je bilo moje študijsko področje fenomenologija osnovnih delcev – in s tem se pravzaprav še vedno ukvarjam, le da zdaj raziskujem fenomenologijo ljudi.
Protagonist romana omahuje med globalno krizo in intimnimi izzivi. Koliko njegove čustvene poti odraža vaše lastne izkušnje ali opažanja?
Zelo veliko. Tudi sam sem šel skozi bolečino spoznanja, da ne bom imel svojih otrok – ki je po svoje zanemarljivo majhna, a je kljub temu spremenila moj pogled na prihodnost in upanje. In tako kot pripovedovalec v Tasmaniji sem tudi jaz vzgajal otroke, ki niso bili moji, in pri tem odkril veliko o sebi. Lahko bi navedel veliko likov iz romana, ki temeljijo na resničnih ljudeh. A to velja za vse moje knjige, tudi za tiste, ki dajejo vtis, da so njihove zgodbe nekako bolj fikcijske. Tasmanija se na precej krut način poigrava s tem, kaj je resnično in kaj ne – tako kot se svet neusmiljeno poigrava z nami. Ampak večina dogajanja v knjigi je plod domišljije.
Ali lahko literatura pomaga ljudem, da se soočijo z negotovostjo sodobnega sveta?
Priznam, da vse pogosteje čutim, da so literatura, knjige in zlasti moje delo povsem odveč v svetu, v kakršnem živimo. Potem pa se spomnim, kako pomembna – dejansko življenjsko pomembna – je bila literatura v številnih trenutkih mojega življenja. Kako mi še vedno pomaga osmisliti dogodke. Še vedno se splača. Ampak lagal bi, če bi rekel, da se tega ves čas zavedam in da ni vedno težje verjeti, da bom še kdaj pisal.
V Tasmaniji se katastrofični dogodki odvijajo vzporedno s skritimi, zasebnimi dramami. Kako si lovil ravnotežje med globalno in intimno razsežnostjo pripovedi?
Knjigo sem zelo malo načrtoval. Hotel sem, da bi bila pripoved muhasta, nepredvidljiva, podobna življenju, kot sem ga doživljam v tistem obdobju. Preprosto sem se usedel in pisal z zelo nejasno predstavo o tem, kaj je moj cilj. Veliko sem moral žrtvovati – ampak to se tako ali tako vedno zgodi. Le na ta način sem lahko dovolil, da pripoved vodijo proste asociacije, ne pa zapleti ali razvoj likov. Pomešal sem tudi številne različne načine pisanja – fikcijo, nefikcijo, reportažo, intervju, intimen dnevnik … To je roman naravno premikalo iz enega prostora v drugega. Ni šlo za iskanje stila kot takega, temveč za neposredno posledico opazovanja, kako se naša življenja odvijajo danes – kako hkrati bivamo na toliko različnih ravneh.
Podnebna kriza je osrednja tema knjige. So bili kakšni resnični dogodki, ki so vplivali na vašo upodobitev okoljske tesnobe?
Ko sem bil star približno trinajst let, sem doživel poplavo v svojem rojstnem kraju. Spomnim se, kako sem po vodi, visoki do pazduh, bredel do dedkove, ki je bila odrezana od sveta. Takrat ni bilo mobilnih telefonov, zato sem moral preveriti, ali je v redu. Spomnim se mraza in nato blata, ki ga je voda pustila za sabo. Ta spomin je bil ključen za mojo osebni razvoj. Voda in motiv utopitve sta bili v središču mojega prvega romana. Pozneje se je ta ideja malce izgubila, ampak meni je bila zelo jasna. Skrajni vremenski pojavi in skrajni antropogeni dogodki so strašljivi. Še vedno jih raziskujem. Na primer, eno leto po potresu sem obiskal Fukušimo. Kot vrsta smo precej šibkejši, kot si mislimo. Naš občutek nadzora je pogosto le iluzija.
Pisali ste različne zvrsti in o različnih temah – od ljubezni in izgube do vojne in javnega zdravja. Kako se Tasmanija umešča v vaš dosedanji opus?
Mislim, da moram to še ugotoviti. Mogoče je nova smer, mogoče odklon, mogoče naravni razvoj prejšnjih del. Trenutno sem nekoliko zmeden in poskušam najti pot do novega romana.
Ali se je zaradi pisanja tega romana spremenil vaš pogled na upanje in odpornost/rezilientnost v času globalnih kriz?
Ne zares. Mi je pa pomagalo oblikovati veliko novih misli. In me spodbudilo k številnim pogovorom z ljudmi, ki so me odprli nova obzorja. To je bil eden mojih ciljev pri pisanju Tasmanije – hotel sem, da bi bil to “konverzacijski roman”, ki ne bi bil končna točka, temveč izhodišče za pomembne pogovore o našem življenju v tem kompleksnem zgodovinskem trenutku.
Kakšno je sporočilo Tasmanije v času, ko mnogi s tesnobo in občutki nemoči spremljajo dogajanja v svetu?
Ne maram razmišljati v smislu “sporočil”. Mislim, da je to tuje dobri literaturi. Ampak Tasmanija me je spomnila, da smo nekako opustili idejo, da so romani lahko tudi oblika znanja – ne le užitka, zabave ali čustvene vpletenosti. In danes potrebujemo ogromno znanja, če hočemo za silo obvladovati življenje – in ne poklekniti pred njegovo kompleksnostjo. Upam, da je Tasmanija tudi priložnost za raziskovanje novih stvari. To je verjetno že samo po sebi sporočilo.
