Unovčite digitalni BON22 v trgovinah Mladinske knjige.

Unovčite digitalni BON22 v trgovinah Mladinske knjige.

REvija_Gea_2022_avgust_svetilnik

Od atlantske do sredozemske obale

Proti sredozemskemu delu Španije skoraj puščavski del preide v neskončna rumena polja oljne repice in starih oljčnih nasadov

Tisto pomladno jutro so se nad morjem dvigale meglice in v daljavi prekrivale svetilnik na otoku Mouro. V Santanderju se je obetal čudovit sončen dan in prvi neučakani kopalci so že odvrgli svoja oblačila in se zapodili v mrzli Atlantski ocean.

Skozi hotelsko okno se mi je zdelo, da je prizor v belo-sivih odtenkih naslikan in da bo tam ostal za vedno.

V Kantabriji je megla pogosta, zlasti ko se umiri veter, ki na njene dolge peščene plaže vse leto privablja številne deskarje, da se preizkusijo na visokih valovih. Ti se zbirajo tudi na plaži El Sardinero, ki je ena izmed najbolj priljubljenih v severnem delu Španije in ikona Santanderja. Prav tu se je začelo naše desetdnevno potovanje z avtomobilom po Španiji, od njene atlantske do sredozemske obale.

Santander je mesto, ujeto med morjem in gorami. Že dolgo je znano kot obmorsko letovišče, konec 19. in v začetku 20. stoletja je tu letovalo plemstvo. Takrat so nastale številne veličastne stavbe, med katerimi izstopa palača Magdalena, nekoč namenjena bivanju španske kraljeve družine. Z ladjice, ki vozi vzdolž santanderske obale, jo je lepo videti na najvišji točki polotoka, ki se zajeda v morje.

Bujna kantabrijska narava

Zvečer so se po trati tik nad morjem s piknika ob svetilniku Cabo Mayor vračala razposajena dekleta. Njihov smeh je nakazoval, da so preživele čudovit večer. Tako kot mnogi domačini so namreč dan zaključile na pečini, s katere je spektakularen pogled na svetilnik in sončni zahod v ozadju, znan daleč naokoli. 

Slikovitih svetilnikov, ki označujejo čeri v morju in ribičem zagotavljajo varno pot, je na kantabrijski obali veliko. Ribištvo je v Santanderju še vedno pomembna dejavnost in restavracije ponosno ponujajo lokalne morske specialitete, med drugim maganos encebollados, okusne lignje s popečeno čebulo.

Kantabrijska obala je zelo razgibana, s številnimi zalivi in hribovjem, ki se strmo spušča v morje. Njegova modrina se meša s peščeno barvo čeri in živo zelenim rastlinjem, s katerim so poraščena pobočja. Tu je v dolinah med hribovjem le redko opaziti težko industrijo, ki je značilna za sosednjo Baskijo, enega izmed industrijsko najbolj  razvitih predelov Španije. 

Kantabrija spada zaradi svoje narave, ki v zmernem atlantskem podnebju bujno uspeva, v pas tako imenovane zelene Španije, ki se vije ob njeni atlantski obali. Tu je eno izmed svojih redkih stvaritev zunaj rodne Katalonije postavil znani arhitekt Antoni Gaudí, ki je navdih za svoja dela črpal prav iz narave, za katero je menil, da je popolna.  

Cesta po kantabrijskem podeželju nas je vodila do Comillasa, kjer stoji El Capricho, hiša sonca in glasbe. Mlademu arhitektu jo je naročil bogati Máximo Díaz de Quijano, ki je umrl pred njenim dokončanjem. Nastajala je v drugi polovici 19. stoletja v modernističnem slogu, kjer se barvitost detajlov iz narave meša z eksotičnimi elementi, kot je stolp, ki spominja na minaret.

Revija_Gea_avgust_2022_4

Do znamenitega srednjeveškega središča Toleda, ki je v celoti zaščiteno kot nacionalni spomenik je treba premagati strm skalnati hrib, ki ga v dolini skoraj v celoti obdaja reka Tajo.

Slapovi skozi vas

Ujede, ki so letele v krogih visoko na nebu, so nakazovale, da smo blizu cilja. Naravni park v provinci Burgos sta skozi leta izdolbli reki Ebro in Rudrón ter ustvarili globoke kraške kanjone s kamnitimi vrhovi in naravnimi mostovi, visoke tudi 200 metrov. V njih so poleg kraljevega in kraguljevega orla ter beloglavega jastreba našle zatočišče tudi številne druge živali.

Vas Orbaneja de Castillo je s svojimi strmimi in ozkimi ulicami zakopana globoko v soteski. Znana je po naravnem slapu, ki se spušča med kamnitimi hišami in ustvarja bazene s kristalno vodo, ki se izliva v reko Ebro. Vas zaradi te posebnosti skozi vse leto privablja obiskovalce, ki navdušeno premagujejo stopnice in iščejo najboljšo točko za fotografiranje naravne stvaritve, za katero se na prvi pogled zdi, kot da jo je ustvarila človeška roka.

Reka Ebro, ki izvira v kantabrijskem gorovju, od tod nadaljuje svojo dolgo, skupaj več kot 900 kilometrov dolgo pot proti Sredozemskemu morju in je tako najdaljša reka, ki teče izključno po španskem ozemlju. V njeni delti na drugi strani države je največje močvirje v zahodnem Sredozemlju. 

Egipčanska dediščina sredi Madrida

Bil je praznik in madridski park El Retiro je bil nabito poln. V tej zeleni oazi sredi mesta, kjer raste 15.000 dreves, med njimi tudi najstarejše v Madridu, 400 let star mehiški iglavec, se domačini sprehajajo in sproščajo. Mnogi si izposodijo čoln in zaveslajo po tamkajšnjem umetnem jezeru s spomenikom Alfonsu XII. v ozadju. Konjenik na dvajsetmetrskem podstavku je viden že od daleč.

Madrid je z več kot tremi milijoni prebivalcev živahno špansko glavno mesto s širokimi bulvarji in trgi, na katerih posedajo ljudje. Trg Plaza Mayor in okoliške ulice so najstarejši del mesta in zato morda najbolj prikupen. Nedaleč stran je v kot ozke ulice stisnjen vhod v Chocolaterio San Ginés, pred katerim se je vila dolga vrsta ljudi. Njihovi churrosi, tipična ocvrta hrustljava sladica, ki je najboljša namočena v vroči gosti čokoladi, je namreč znana daleč naokoli in privablja številne sladokusce.

Nacionalni muzej Prado z najbogatejšo in najcelovitejšo zbirko španskih umetniških del, madridska kraljeva palača, avenija Gran Via z nekaterimi najbolj monumentalnimi zgradbami in živahni nakupovalni predel El Rastro z nedeljsko bolšjo tržnico je le nekaj znamenitosti, ki sestavljajo identiteto Madrida. Nekoliko manj znan in za Španijo precej bolj nenavaden pa je egipčanski tempelj Debod, ki stoji sredi parka Cuartel de la Montaña.

Njegova zgodba je posebna. Tempelj je namreč Madridu podaril Egipt v zahvalo za špansko sodelovanje pri reševanju tamkajšnjih arheoloških znamenitosti, ki so bile ogrožene zaradi gradnje jeza Asuan v dolini reke Nil. V Egiptu so tempelj, ki bi ga sicer zalila voda, razstavili in ga znova postavili v madridskem parku, tako, kot je izvorno stal, od vzhoda proti zahodu. Za javnost so ga odprli leta 1972.

Flamenko, španski izrazni ples

Majhen temen prostor je osvetljevala samo medla svetloba iz lestencev v arabskem slogu, ki so viseli nad mizami. Vzdušje v madridskem Caféju Ziryab je bilo polno pričakovanja – čez nekaj minut se bo začela predstava flamenka, španskega izraznega plesa. Imeli smo ravno dovolj časa, da smo naročili pijačo in pregledali ponudbo tapasov, značilnih španskih prigrizkov.

Na odru so pevec, kitarist in trije plesalci s petjem, igranjem kitare, plesom, značilnim ploskanjem,  tleskanjem s prsti in udarjanjem z nogami ob tla ustvarjali umetnost, za katero še vedno ni povsem jasno, od kod natančno izvira. Najprej se je razširila v južni Španiji med Romi in od tam prišla v večja mesta po državi. 

Besedila pesmi velikokrat govorijo o globokih temah, kot so strah, smrt in obup, a tudi o lahkotnejših, kot so veselje, humor in ljubezen, in v poslušalcu vzbujajo čustva in občudovanje umetniške interpretacije ustvarjalcev.

Revija_Gea_avgust_2022_hero

Kantabrijska obala je zelo razgibana, s številnimi zalivi in hribovjem, ki se strmo spušča v morje.

Mesto treh kultur

Ko sem se vzpenjala po stopnicah, se mi je zdelo, da jih ne bo nikoli konec. Do znamenitega srednjeveškega središča Toleda, ki je v celoti zaščiteno kot nacionalni spomenik in v katerem se prepletata bogata kulturna in arhitekturna dediščina treh kultur, je treba namreč premagati strm skalnati hrib, ki ga v dolini skoraj v celoti obdaja reka Tajo.

V Toledu so skozi zgodovino skupaj živeli kristjani, muslimani in judje. V ozkih mestnih ulicah, v katerih se obiskovalec lahko hitro izgubi, so tako raztresene številne krščanske cerkve, mošeje in sinagoge, ki pričajo o večstoletnem sobivanju treh kultur pod različnimi vladarji. 

V judovskem predelu mesta je vhod v frančiškanski samostan San Juan de los Reyes. Sredi samostana je vrt z raznovrstnim rastlinjem, ki samo še okrepi lepoto izrezljanega kamna na širokih hodnikih v dveh nadstropjih, ki ga obdajajo. Drugi, karmeličanski samostan, je znan po izdelovanju marcipana. 

V trgovinici El bazar del Convento na eni izmed tlakovanih ulic nune same prodajajo svoje izdelke. Prijazna nuna za trgovinskim pultom nam je v španščini predstavila sladice, ki so na voljo. Odločitev ni bila lahka, a na koncu smo izbrali marcipanove kolačke različnih oblik in mehko drobno pecivo marquesas, narejeno iz mandljeve moke in posuto s sladkorjem v prahu.

V Toledu je izdelovanje marcipana tradicija, ki so jo v mesto prinesli Arabci. Zanj so uporabljali mandlje, ki so obilno uspevali v okolici mesta, in sladkor, ki so ga začeli pridobivati iz sladkornega trsa na jugu Španije. Zdaj je marcipan na prodaj v številnih prodajalnah po mestu in je sladica, ki jo je v Toledu treba nujno pokusiti.

Nedaleč stran od glavnega toledskega trga Zocodover stoji kip Miguela de Cervantesa, znamenitega španskega pisatelja, ki je v Toledu živel več let in navdih za svoje zgodbe in literarne like črpal tudi iz življenja v mestu. To je zdaj še vedno živahno kot nekoč, le da zdaj njegove ulice polnijo številni turisti. Njihove poglede poleg drugih mestnih znamenitosti pritegnejo tudi prizori iz Cervantesovega najbolj znanega dela Don Kihot, ki so naslikani na klopeh sredi trga Zocodover.

Revija_Gea_avgust_2022_1

V Zaragozi je čutiti počasen, sproščen utrip mesta. Tu je struga reke Ebro že zelo široka in čeznjo so zgradili številne mostove. Z najstarejšega je lepo videti barvite zvonike zaragoške bazilike.

Boj z mlini na veter

Med vožnjo po La Manši smo bele mline na veter na grebenu Cerro Calderico sredi nižine opazili že od daleč. Menda so to prav tisti mlini, ki jih je Miguel de Cervantes opisoval v svojem romanu Don Kihot. Na nizki vzpetini se ob gradu La Muela vrstijo drug za drugim.

Plemič Don Kihot, ki je v romanu potoval s svojim oprodo Sančem Panso, si je mline predstavljal kot sovražne velikane in se z njimi podal v boj. Od tod izvira svetovno znani frazem, ki pomeni spopadanje z namišljeno nevarnostjo.

Vsakega izmed dvanajstih mlinov, ki so jih v preteklosti uporabljali za mletje žita, so poimenovali po junakih iz Cervantesovega romana in nekatere si je mogoče tudi ogledati, saj je v njih ohranjena še vedno delujoča strojna oprema.

Spomladi so vrhovi še beli

Kraljeva palača La Granja de San Ildefonso stoji pod gorovjem Guadarrama, katerega vrhovi so spomladi še vedno odeti v snežno odejo. V 18. stoletju jo je zgradil Philip V., prvi Burbon, ki je vladal Španiji, in ob njej uredil vrtove, ki spominjajo na francoske. Navdušila ga je lepota gora in okolice, kamor se je podajal na lov.

Nedaleč stran, na prelazu Puerto de los Cotos, več kot 1800 metrov visoko, so pogledi na dolino izjemni, okoliški vrhovi pa dovolj visoki, da je tam mogoče pozimi smučati in se predajati drugim zimskim radostim. 

Pokrajina se je med vožnjo proti sredozemskemu delu Španije spreminjala. Skoraj puščavski del je kmalu prešel v neskončna rumena polja oljne repice in starih oljčnih nasadov. Južno od Zaragoze je nasadov oljk veliko in iz treh avtohtonih vrst – empeltrearbequina in royal – izdelujejo znano hladno stiskano olivno olje aceite del Bajo Argon. Zdaj to olje prideluje le vsega 34 pridelovalcev, zato je še posebej cenjeno.

V Zaragozi je čutiti počasen, sproščen utrip mesta. Tu je struga reke Ebro že zelo široka in čeznjo so zgradili številne mostove. Z najstarejšega, kamnitega mostu je lepo videti barvite zvonike zaragoške bazilike Nuestra Señora del Pilar. V mestu je tudi Aljaferia, utrdba, ki je poleg mošeje-katedrale v Córdobi in palače Alhambra v Granadi najlepši primerek muslimanske arhitekture v Španiji.

Zaragoza je bil le kratek postanek pred Costa Bravo, približno 200 kilometrov dolgim, razgibanim obalnim pasom na severovzhodu Španije. Tu je množični turizem prevladal nad ribištvom, ki je bilo nekoč glavna dejavnost vasi ob Sredozemskem morju, od katerih jih je nekaj še ohranilo svojo prvotno podobo. Obala je privlačila tudi številne znane umetnike, ki so tu živeli in ustvarjali, med njimi tudi Salvadorja Dalíja.

Zdaj so ob dolgih peščenih plažah na Costa Bravi nanizani številni hoteli in apartmaji. V vročih in suhih poletnih mesecih jih napolnijo turisti z vsega sveta, ki si poleg morja in sonca želijo predvsem zabave. Na voljo pa imajo tudi številne pohodne in kolesarske poti, ki vodijo do nekoliko bolj odmaknjenih in skritih zalivov s kristalno vodo ali do neokrnjene hribovite notranjosti.

Spomladi je na Costa Bravi življenje še umirjeno. Ravno pravšnje za razmislek o poti, ki smo jo prevozili. Španska pokrajina je zelo raznolika, ponekod celo dramatična. Vožnja na naši poti ni nikoli postala dolgočasna, saj so se neprestano odstirali novi pogledi, ki jih je bogatila raznolika kulturna, arhitekturna in umetniška dediščina, tako značilna za Španijo.

 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea > 

Revija_GEA_Avgust_2022_naslovnica
Revija GEA

Naročniki revije Gea imajo 15 % ugodnejšo naročnino.

Menu