Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

O zaljubljenosti nekoč skozi oči zapisovalke človeških usod

O zaljubljenosti nekoč skozi oči zapisovalke človeških usod

Milena Miklavčič, novinarka, pisateljica in publicistka, pravi, da je v začetku 20. stoletja le redkokdo od silne zaljubljenosti videl 'kol cvetet'.

Ljudje so se večinoma poročali iz gospodarskih razlogov. Mladi so se ženili zaradi 'grunta na grunt', kar je pomenilo, da so starši izbirali takšne ženine oziroma neveste, ki so s seboj prinesli dovolj dote, da se je kmetija povečala.

Mlada dva pri tem nista imela besede. Bodoča nevesta je sicer dobila večji medeni srček s sejma, a fant je kupil še enega – ta je bil za njegovo srčno izbranko. Verzi, kot je 'Tebe bom večno ljubila, četudi te nikdar ne bom dobila!', niso bili nič neobičajnega.

»Zaljubljenost je bila za eno deklico, zakon pa za drugo. Redko se je zgodilo, da se je fant poročil s tisto, v katero se je zaljubil. Velikokrat je bilo tudi tako, da je bil fant zaljubljen v deklico, moral se je pa poročiti z njeno sestro, ker je bila ona tista, ki je podedovala posestvo. To je bila tragedija za celo žlahto!« pripoveduje Milena Miklavčič iz Žirov, zgodovinarka žive besede, ki že več kot trideset let zapisuje intimno življenje naših prednikov. Piše o spolnosti, ljubezenskih odnosih pa tudi o s tem povezanimi higienskimi in prehranjevalnimi navadami preteklih rodov. Prisluhnila je že zgodbam okrog štiri tisoč ljudi in prav vsaka ji je dragocena, saj ne želi, da bi intimno bogastvo, skrito v dušah posameznikov, potonilo v pozabo.

»Pred več kot štiridesetimi leti sem v porodnišnici ob rojstvu prvega otroka delila sobo s sivolaso gospo, ki mi je, neizkušeni smrklji, zaupala mnoge podrobnosti iz svojega življenja. Med drugim mi je pripovedovala o tem, kakšno je njeno življenje s pijancem. To je bila prva izpoved, ki se mi je vtisnila v spomin.«

Zgodbe je najprej raziskovala na Žirovskem, kjer živi. Prve je objavila leta 1998 v Žirovskem občasniku, isto leto tudi v reviji Naša žena. Po tistem pa so jo ljudje z vseh koncev Slovenije začeli klicati in ji pripovedovati zgodbe.

»Najbolj sem ponosna, da mi je uspelo iztrgati iz pozabe številne zgodbe, ki bi jih starejši, če ne bi bilo mene, odnesli s seboj v grob.«

Zgodbe je najprej zbrala v knjigi Usode (2003), nato v knjigi Ženske (2011). Leta 2013 je izšla knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki je hitro postala uspešnica, leta 2017 je prvemu sledil še drugi del s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje. Skupaj je bilo prodanih že več kot 15.000 izvodov obeh knjig.

»Bistvena razlika med knjigama je bila v iskanju zgodb. Pri prvi sem se morala sama potruditi in najti vsako posamezno zgodbo, pri drugi so me zgodbe poiskale kar na domu,« razlaga Milena.

»Sem radovedne sorte in vedno so me zanimale odrasle debate,« prizna Miklavčičeva. Poleg tega ji je mama, kadar sta se prerekali, kdaj mora priti domov s plesa, vedno postregla s pregovorom 'Na plesu nedolžnost umira, s plesa umre'. Mama je trdila, da so bila dekleta iz njene generacije (z njo vred) poštene, da niti pomislile niso, da bi obiskovale pregrehe, kjer se je plesalo, pilo in otipavalo. Poštenost je bila namreč največja dota, ki jo je dekle prineslo v zakon. Teh zgodb je bila Milena sita in ravno zaradi njih se je kasneje lotila raziskovanj, s katerimi je želela dokazati, da je imela 'poštenost' z začetka 20. stoletja več obrazov. 

»Sem radovedne sorte in vedno so me zanimale odrasle debate.«

Trdi, da smo Slovenci zelo zaprt narod. Ne pogovarjamo se o težkih stvareh, nanje najraje kar pozabimo in se pred sorodniki, sosedi in sodelavci pretvarjamo, da je vse v najlepšem redu. A na njenih obiskih po Sloveniji je beseda vedno stekla, saj so ji govorci, sproščeni in posedeni poleg 'šporgeta' na 'kolmkišti', škatli za premog, brez zadržkov pripovedovali svoje življenjske zgodbe. Velikokrat je bila Milena edina oseba v njihovem življenju, ki jim je prisluhnila. Prav vsaka zgodba je intimna. »Tudi zato, ker so anonimne. Letnice oseb so prave, imena pa so zaradi varovanja zasebnosti izmišljena. Je pa res, da so sokrajani moje pripovedovalce zmeraj prepoznali.«

Valentinovo z rdečimi srčki Milena uvrsti v plehke izmišljotine sodobnega potrošniškega sveta. Praznik se ji ne zdi priložnost za spodbujanje toplih odnosov, marveč plehka navada, ki je zaradi potrošništva, ki nas drži v krempljih, ušla z vajeti. »Jaz bi podarila srček nekomu, ki mi nekaj pomeni. V realnosti pa je sedaj tako, da že nadrejeni nosijo čokoladne srčke vsem sodelavkam v službi. Meni se zdi tako obdarovanje smiselno le, če izvira iz lepega odnosa, ki ga imam z nekom.«

Tudi včasih so si znali pokazati naklonjenost, a to je bila skrivnost med dvema, ki je bila zaradi svoje skritosti več vredna. Izkazovanje pa nikakor ni potekalo na tako odprt način, kot smo ga vajeni danes. »Tudi včasih so se imeli radi, čeprav so se ves čas gnali za lastno preživetje. Čustev niso kazali na naš, sodobni način. Mož je izkazal ljubezen s tem, da je ženi pred odhodom k maši zavezal ruto, mama pa je otroku dovolila, da je polizal skledo z orehovim nadevom. Med seboj se niso dotikali na naš način, niso se poljubljali, objemali, božali.«

»Tudi včasih so se imeli radi, čeprav so se ves čas gnali za lastno preživetje.«

Kaj pa nežnosti? »Nežnosti so si izkazovali tako, da sta šla mož in žena v nedeljo po maši na sprehod okrog posestva, se pogovarjala o gospodarskih stvareh in je pri tem mož pozorno poslušal ženino mnenje in ga upošteval …«

Je kdaj naletela tudi na ljubeče zakone, kjer je bilo prisotno medsebojno spoštovanje? »Ja, poslušala sem zgodbe, ko sta se mož in žena dobro razumela. Toda vrednostni sistem je bil takrat drugačen. Ko so mi ženske pripovedovale za današnji čas žalostne zgodbe, so same dejale, pa saj ni nobene tragedije v tem! Saj me ni tepel, ni bil pijanec, še celo denar mi je dajal. Kakšne čokoladice za praznik zaljubljenosti! To je težko razumeti, če ne poznamo tistih časov. Zato se mi zdi pomembno, da te preteklosti ne obsojamo in da čim več ljudi spozna intimno zgodovino naših prednikov. Spoznali bodo, da se v vsaki, še tako slabi stvari skriva nekaj dobrega.«

Menu