Mladenka pri osemdesetih

Obširneje sem o njih pisal v štirih knjigah: S knjigo po svetu (2003), Prerok na tankem ledu (2015), Srajca srečnega človeka (2019) in Široko zaprta vrata (2025). Khm, če ima človek 80 let, tako kot Mladinska knjiga, ima pač kaj povedati.

V Mladinsko knjigo sem »vstopil« kot glavni urednik Mladine (1969). V mojem času smo format iz časopisnega spremenili v revijalnega ter prejeli Tomšičevo (novinarsko) nagrado kot publikacija, ki je v enem letu napravila največji kvalitetni premik. Takrat sem k legendarni direktorici Mladinske knjige Zorki Peršič pripeljal tudi kolega z Ekonomske fakultete Milana Matosa. Zaposlila ga je in Milan je ustvaril izjemno uspešen knjižni klub Svet knjige ter kasneje postal direktor ekonomsko mogočne založbe.

Jaz sem z Mladine odšel za direktorja vseh periodičnih publikacij Mladinske knjige ter kasneje za direktorja TOZD Koprodukcija, ki se je ukvarjala z založniškimi povezavami v takratni Jugoslaviji in v svetu. Mladinska knjiga, ki je združevala založništvo, tiskarstvo, knjigotrštvo in veleprodajo pisarniške opreme, je bila v drugi polovici prejšnjega stoletja največje založniško-grafično podjetje v Jugoslaviji.

Simbol odličnega sodelovanja z založbami po takratni državi je bila knjiga Čudovita Jugoslavija. Uredništvo, sestavljeno iz urednikov vseh republik, je vodil urednik iz Mladinske knjige Jože Vilfan. Dogovorili so se, da bodo v knjigi izključno naravne lepote, kulturni spomeniki in etnografija. Knjiga je izšla v vseh republikah, nemško izdajo, za katero sem napisal predgovor, pa je v 20.000 izvodih kupil Bertelsmann.

Velik pomen za Mladinsko knjigo je imela tiskarna, ki je v najboljših časih proizvajala tri do štiri milijone trdo vezanih knjig mesečno, pretežno seveda za izvoz. Papir je dobavljala bližnja Papirnica Vevče, kamor smo z zvezami Mladinske knjige pogosto zagotavljali potrebno celulozo iz Sovjetske zveze. To strateško surovino smo lahko tam kupovali tudi zato, ker smo za naročnika iz Moskve tiskali pomembne knjige v letni vrednosti 4 do 5 milijonov dolarjev. Ena takih je bila monografija ob 200-letnici Bolšoj teatra. Iz tega gradiva sva potem z Lorenzem Camussom, glavnim urednikom za ilustrirane knjige italijanske založbe Mondadori, pripravila knjigo za njihovo serijo največjih gledališč na svetu.

Z Mondadorijem smo za svetovni trg pripravili tudi knjigo Art Treasures of Georgia (Umetnostni zakladi Gruzije). Na našo pobudo je Mondadori v svojo mednarodno uveljavljeno serijo Muzeji sveta vključil tudi »vzhodni« Umetnostno zgodovinski muzej Dresden ter Van Goghov muzej iz Budimpešte; izbor slik in besedilo za to zadnjo knjigo je pripravil dr. Luc Menaše in prva izdaja je v angleščini izšla pri založbi Newsweek v ZDA.

Ker je tiskarna veliko tiskala za nemškega naročnika, ki je dobavljal knjige v nemške veleblagovnice, mu je direktor tiskarne Marjan Černe predlagal, naj v svojo ponudbo vključi naše slikanice. V Koprodukciji smo jih iz slovenskih izdaj pripravili 40, ki so vsaka v nakladi 10.000 izvodov odpotovale v Nemčijo. Vsi avtorji so dobili korektne honorarje, projekt pa se kljub prodajnemu uspehu ni nadaljeval, saj je v Ljubljani prevladalo mnenje, da kvalitetnih slikanic ni spodobno prodajati v veleblagovnicah. Slikanic pa je bil zelo vesel ravnatelj osnovne šole v Šentrupertu, profesor Jože Zupan, saj je z njimi obogatil tamkajšnjo največjo zbirko prevedenih slovenskih slikanic v državi.

Pri mladinski literaturi smo sicer odlično sodelovali z založbami otroške in mladinske literature iz socialističnih držav Vzhodne Evrope in vsako leto v lastnem počitniškem domu v Fiesi pripravljali redna poletna srečanja urednikov. Naš gost je bil med drugimi tudi prejemnik Andersenove nagrade, ilustrator Zbigniew Rihlicki iz Poljske. Založba Arkady iz Varšave ter založba Slovart iz Bratislave sta mi v znak dobrega sodelovanja podelili osebni spominski medalji.

V današnjem času se v glavnem ne spominjamo več, da je v »prejšnjem« svetovnem gospodarskem redu živela dvojnost »mehkih« in konvertibilnih valut. S svojim dinarjem Jugoslavija ni mogla kupovati zahodnih proizvodov; zelo premišljeno je bilo treba kupovati tudi avtorske pravice. V knjigotrštvu smo poznali čas pomanjkanja strokovne literature v tujih jezikih. Ker je Mladinska knjiga zaradi izvoza tiskarne razpolagala v določeni meri z lastnimi »devizami«, je Andreja Mlinar, poslovodja knjigarne Konzorcij v Ljubljani, prišla na zamisel o prodajni razstavi tujih knjig Frankfurt po Frankfurtu in jaz sem prvo odprl leta 1986. Razstava je sedaj tradicionalna že skoraj 40 let.

Povprašali smo tudi naše strokovnjake s posameznih področij, katere tuje knjige so za nas najbolj pomembne. Trudili smo se jih pridobiti v tisk in del naklade zadržati za naše potrebe. Tako nam je mikrobiolog dr. Miha Likar predlagal Harrisonovo Interno medicino, temeljni učbenik za medicince. Z McGraw Hillom se nam je uspelo dogovoriti, da so tisk 14. izdaje knjige naročili pri nas. Naklada za ves svet v angleščini je bila 70.000 izvodov, znesek tiskarskega naročila je bil približno milijon dolarjev. Ker tiskarna ni imela stroja, ki bi lahko vezal tako debelo knjigo, smo na pobudo Cirila Trčka knjigo razdelili v dva dela.

Za zaslužene devize smo od McGraw Hilla kupili njihovo strokovno literaturo in jo prodajali po vsej Jugoslaviji. Edina izdaja te knjige v dveh delih je povzročila tudi to, da kadar sem kasneje sestankoval pri McGraw Hillu v New Yorku, me je Rolf Packendorf, šef McGraw Hilla za Evropo, po pisarnah predstavljal kot človeka, ki je »tiskal njihovo 14. izdajo«.

Tudi z ruskimi založbami smo veliko sodelovali. Poleg milijonskih tiskarskih poslov in uvoza celuloze je zame še posebej zanimiv »sladkorček«. Mladinska knjiga je bila prva založba zunaj Sovjetske zveze, ki je izdala knjigo govorov Mihaila Gorbačova. Lepo v usnje vezano izdajo sem mu osebno izročil na Brdu, ko je prišel na obisk v Slovenijo (1988). V Moskvi sem imel priložnost večerjati pri slavnem slikarju Ilji Glazunovu doma in si v ateljeju med drugimi slikami v depoju ogledati velikanko (cca 3 x 8 metrov) Misterij XX. stoletja, na kateri je upodobil glavne like stoletja, a je uradno sprva ni smel razstaviti (leta 1977 so jo umaknili z razstave). Kasneje je postal zaslužni umetnik ter dobil v Moskvi svojo akademijo in muzej. Pri nas smo za ruskega naročnika tiskali knjigo Liki Dostojevskega v podobah Glazunova.

Mladinska knjiga, točneje TOZD Trgovina, je bilo prvo »državno« podjetje, ki je uradno začelo prodajati likovna dela. Prva galerija je bil Labirint v pasaži Maximarketa, sledilo jih je še nekaj. Delo je koordiniral umetnostni svet in jaz sem bil njegov prvi predsednik. Takrat sem z dr. Stanetom Mikužem pripravil monografijo Maksima Gasparija, takrat najstarejšega akademika v Jugoslaviji. Knjiga je bila velik uspeh, saj je bila prodana v več kot 20.000 izvodih. Kasneje sem pripravil več deset likovnih monografij, a nobena ni dosegla Gasparijevih številk.

Mednarodno je zelo uspela monografija Mojstri naivne umetnosti, ki jo je pripravil takrat še uslužbenec Mladinske knjige Oto Bihalji Merin; izdali so jo Thames and Hudson, McGraw Hill, Kohlhamer in Mondadori. Bihalji je v Munchnu pripravil razstavo naivcev vsega sveta, in ko smo fotografirali dela, sem od Ota prejel celonočno izjemno predavanje, ko sva hodila od slike do slike, od del očeta naive, »carinika« Rousseauja, do Belih jelenčkov Ivana Generalića.

Mladinsko knjigo sem zapustil s položaja glavnega direktorja leta 1991. Mojo vizijo razvoja je nekaj direktorjev temeljnih organizacij združenega dela, kot so se takrat statusno imenovali deli sestavljene organizacije, zavrnilo in sem prostovoljno odšel. Kasneje sem vrsto let z nekaj otožnosti spremljal lastniške peripetije ljubega mi podjetja in v zvezi s tem sodeloval v neuspešnih prizadevanjih civilne družbe, da bi Mladinska knjiga postala strateška naložba države v javnem interesu.

Te dni sem za prvi rojstni dan svojemu vnuku Leonu kupil (28. izdajo!) Mačka Murija Kajetana Koviča in (mislim, da 20. izdajo!) Muce Copatarice Ele Peroci. Ko sem s smrkavčkom v naročju znova gledal ilustracije, sem se zavedel, da so ilustracije knjig za otroke naših slikark in slikarjev, še posebej avtoric ljubljanske šole ilustracije, v 80. letih Mladinske knjige v temelju likovno in estetsko oblikovale številne generacije mladih bralcev in v bistvu postale del njihovega pogleda na svet. Vsebinsko uredniško delo Kristine Brenkove in Nika Grafenauerja, pa likovnih urednikov, slikarjev Aca Mavca in Pavla Učakarja, je ob razumni finančni in organizacijski podpori vodstva hiše pomenilo razvoj izjemnih novih ustvarjalcev in ustvarjalk in obenem velikansko kovnico dobrega in lepega za najširši bralski avditorij. Brezčasni zakladi knjig za otroke in mladino, ki so od ustanovitve do danes izšle v naši osrednji založbi, so eden glavnih temeljev današnje slovenske kulture in obenem velika naloga in obveznost Mladinske knjige, da ne glede na tržne muhe ohranja, nadaljuje in razvija to enkratno bogastvo.

Nekaj sem vanj kot avtor prispeval tudi sam. Tu so Odprava zelenega zmaja, 1976 (doslej 7 izdaj) z ilustracijami Marjana Mančka, Geniji v kratkih hlačah, 1978, (doslej 6 izdaj), več kot deset drugih naslovov do novejše zelo priljubljene slikanice O fantu, ki je lepo pozdravljal, 2020. Moj prvi urednik je bil Ivan Potrč (Nova zgodovina, 1972, z ilustracijami legendarnega Andrej Habiča), štiri moje knjige so izšle v zbirki Sinji galeb (prvo je uredil Ivan Minatti). Na mnogih slovenskih šolah so me z veseljem sprejemali bralci in bralke, Mladinska knjiga me je obdarila z Levstikovo nagrado (1978, Geniji v kratkih hlačah) in Levstikovo nagrado za življenjsko delo (2017).

Prvih velikih 80 let Mladinske knjige je za nami in slovenska država mora na to obdobje gledati s spoštovanjem in s kulturno vizijo. Jaz pa že zdaj obljubim, da ob naslednji osemdesetletnici ne bom pisal spominskih člankov.