Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Matin Previsic

Martin Previšić: Tragičnost nasilja nad lastnimi ljudmi

Hrvaški zgodovinar mlajše generacije o Golem otoku.

Goli otok je bilo taborišče, kamor so med letoma 1949 in 1956 v času spora med Titom in Stalinom prepeljali približno 13.000 ljudi.

Taborišče na majhnem in pustem otoku na severnem delu Jadranskega morja je začelo delovati v precej dramatičnem času, po razkolu med Titom in Stalinom, ki sta bila do takrat največja zaveznika. Z zaostrovanjem politične situacije, ko se ni vedelo, kako se bodo odnosi med nekdaj zavezniškima državama razvijali, je število ljudi, ki niso bili pogodu režimu, začelo hitro naraščati. V tem vzdušju je kot kraj politične prevzgoje začel delovati Goli otok. 
 

Kraj surovega sadizma 

»Goli otok seveda ni ne prvo ne zadnje taborišče – ne v nekdanji Jugoslaviji in ne na svetu. Kar pa ga dela posebnega, je način njegovega delovanja,« pripoveduje dr. Previšić, strokovnjak za zgodovino komunizma ter avtor knjige Zgodovina Golega otoka. Šlo je namreč za kombinacijo psihičnega in telesnega mučenja ter metodo, po kateri so taboriščniki sami sodelovali tako v nasilju nad sotrpini kot pri prevzgoji. »Taboriščniki so pretepali druge taboriščnike, vse skupaj pa je delovalo po principu fiktivne taboriščne samouprave.« 

 

Goli otok je hkrati deloval kot gospodarski sistem, in to precej uspešen, saj so izdelovali ploščice, s katerimi so opremljali zdravstvene ustanove. Za docenta na Katedri za hrvaško zgodovino na zagrebški Filozofski fakulteti, ki je knjigo Zgodovina Golega otoka pripravlja več kot desetletje, je še posebej tragično to, da je oblast na Goli otok zapirala ljudi iz iste ideološke sfere.

»Tragičnost situacije na Golem otoku je še toliko večja zaradi dejstva, da je šlo za nasilje nad lastnimi ljudmi – komunistov nad komunisti. Če nasilje nad ideološkimi nasprotniki še nekako razumemo, ker ima to vsaj neki logičen okvir, si je nasilje nad svojimi zelo težko razložiti. Zato Goli otok ni zanimiv samo z zgodovinskega vidika, pač pa tudi psihološkega in sociološkega.«
 

Celovita zgodba, podprta z arhivskim gradivom

Hrvaški zgodovinar ugotavlja, da je zgodba o Golem otoku z leti prerasla v mit. Sam z njo sicer ni imel nikakršne osebne povezave.

Dosje

Dosje zapornika na Golem otoku

»Nikogar, ki bi bil tam zaprt, nisem poznal. Ta tema me je preprosto zanimala. Zdelo se mi je, da je o njej že veliko napisanega, pa malo povedanega. Od osemdesetih let pa do danes je bilo namreč objavljenih veliko pričevanj, po mojem mnenju pa je manjkala celovita analiza. Ko sem pred več kot desetimi leti prvi prišel do dokumentov tajne policije Udbe v Zagrebu, sem dojel, da lahko zgodbi dodam tisto, kar ji je manjkalo – to pa so bili izvirni dokumenti in celovit pogled.«

 

»Najprej sem se naslonil na že obstoječo literaturo, ki je precej parcialna, potem na pričevanja ter na svoje arhivsko delo. Hkrati sem še sam opravil pogovore s preživelimi, ker sem želel postaviti svoja vprašanja. Intervjuval sem 25 nekdanjih taboriščnikov iz Srbije, Slovenije in Hrvaške in žal samo enega visokega funkcionarja Udbe. Hkrati sem imel dostop do dosjejev zapornikov, tako da sem bil tudi sam kot udbaš, naj se sliši to še tako grozno. V dosjejih sem bral, kaj so ti ljudje počeli in kaj je Udba mislila, da počno, kje se skrivajo in kje odkrivajo ... Čustveno sem bil zato v precej neprijetni situaciji, saj se je dogajalo veliko stvari – sestre so ovajale sestre, bratje brate … To je bil precej krvav čas,« pripoveduje zgodovinar dr. Previšić.

Udba je zapornike spremljala

Dokumentov o ustanovitvi taborišča na Golem otoku ni veliko. Kako to? »To govori o kontekstu, v katerem je Goli otok nastal,« poudarja zgodovinar. »Bil je ad hoc rešitev, ko je število aretiranih začelo tako hitro naraščati, da niso vedeli, kam bi z njimi, hkrati pa se je pričakovalo zaostrovanje spopada s Sovjetsko zvezo. Da je taborišče nastalo v tajnosti in na hitro, pripoveduje o sami naravi sistema. Govori ne le o situaciji, v kateri se je takrat znašla Jugoslavija zaradi pritiska z vzhoda, pač pa tudi o anatomiji komunistične ideologije.«
 

Kdo je vedel?

»Vrh partije je za Goli otok zagotovo vedel, čeprav je bil operativno v domeni Udbe,« je prepričan zgodovinar. »Vrh je poznal vse podrobnosti. To govorijo tudi dokumenti. Našel sem namreč dokumente, kako Mika Špiljak, pozneje eden ključnih ljudi v partijskem aparatu, na sestanku partije v Zagrebu ob koncu leta 1949 poroča, koliko je ibejevcev (gre za okrajšavo besede Informbiro oziroma informbirojevec, op. p.) in koliko jih je na družbeno koristnem delu. Tudi vsi drugi so vedeli za Goli otok, vključno s Titom. Saj ne morete ne vedeti, če imate na Golem otoku zaprte ljudi z vrha partije – 15 ministrov in 20 generalov.«

Udba je na Golem otoku ustvarjala velik dobiček

Udba je na Golem otoku ustvarjala velik dobiček

Tudi v splošni javnosti se je vedelo za Goli otok, čeprav so taboriščniki morali podpisati obvezo, da o njem ne bodo govorili. »Tako velike strahote, kot je bil Goli otok, oblasti niso mogle prikriti, ker je bilo na njem zaprtih veliko ljudi. O njem se je govorilo po tihem, zgodba se je širila od ust do ust, med zaupnimi ljudmi.« Javno se o Golem otoku ni govorilo skoraj trideset let.
 

Sistem, ki te je zlomil

Preživeli taboriščniki so se bali izgovoriti besedi Goli otok. Svojcem so govorili, da so bili na Havajih, na počitnicah ali celo v Ameriki. Tudi sicer so živeli v strahu.

»Spomnim se taboriščnika iz Slavonije,« pripoveduje dr. Martin Previšić. »Ko sem mu poslal prepis intervjuja v pregled, mi ga je vrnil po pošti in me nato poklical še po telefonu. 'Je kuverta prišla?' me je vprašal. 'Je.' 'Je bila odprta?' ga je zanimalo. Zame je bila ta njegova izjava fascinantna, saj je bil po vseh teh letih še vedno prepričan, da policija pregleduje njegovo pošto. Ljudi je Goli otok zlomil. Udbi pa je uspelo ta strah še okrepiti z občutkov vseprisotne kontrole, da sistem vse ve! To je bil njihov končni uspeh, ne Goli otok, ki je bil seveda sam po sebi grozen. Na ta način so socialno disciplinirali tako taboriščnike kot celotno družbo.«

 

In kakšni so današnji odzivi na knjigo? V Sloveniji se je knjiga takoj po izidu uvrstila na lestvico najbolje prodajanih knjig, prav tako je bila zelo odmevna na Hrvaškem. »Mislim, da je moja knjiga zabila zadnji žebelj v krsto poskusa rehabilitacije Golega otoka med jugonostalgiki, ki so taborišče branili z argumentom, da je šlo za obrambo države pred zunanjo nevarnostjo. Menim, da so v moji knjigi vse vpletene strani videle umirjenost in objektivnost. In tega sem najbolj vesel.«

Pretresljivo in nepristransko o terorju nad lastnimi ljudmi.

 

Kupujte knjige še ceneje v Svetu knjige

Člani Sveta knjige imajo vedno najmanj 20 % pa tudi do 70 % popust.

Zgodovina golega otoka
Zgodovina Golega otoka
Martin Previšić

Pretresljivo in nepristransko o terorju nad lastnimi ljudmi.

Menu