Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Revija_Gea_amb_2_hero_dec_2022

Krhko ravnovesje

Nizozemci so do vode razvili poseben, spoštljiv odnos, ki se skozi zgodovino prenaša iz roda v rod – Projekt Delta, dovršen sistem obrambe pred poplavami

Kolona avtomobilov je obstala pred rdečim semaforjem in most Zeebruge se je začel počasi dvigati. Jadrnice so druga za drugo plule skozi prehod in naprej proti Severnemu morju. Veter je bil sredi Vzhodne Šelde močan in je mršil lase, pogled pa je segal v daljave. 

Ta več kot petkilometrski most je najdaljši na Nizozemskem in se razteza čez estuarij, kjer se stikata rečno in morsko okolje z vsemi naravnimi posebnostmi, ki jih prinaša mešanje slane in sladke vode. Prav voda je na Nizozemskem še kako pomembna, saj prekriva kar petino površja države. 

Tretjina države leži nižje od gladine morja

Nizozemci so do vode razvili poseben, spoštljiv odnos, ki se skozi zgodovino prenaša iz roda v rod. Že zdavnaj so namreč z naprednim znanjem začeli izsuševati zemljo in uravnavati višino vode, tako da zdaj skoraj tretjina Nizozemske leži nižje od gladine morja. Prej je bil velik del nizozemske nižine močvirnat in nič kaj privlačen za življenje. 

Zaradi tako težkih naravnih razmer so se prvi prebivalci začeli naseljevati v višjih predelih, po navadi kar na sipinah, saj so se lahko le tako izognili vodi in blatu. A so za preživetje potrebovali več. Zato so začeli razmišljati o načinih, kako bi lahko tudi okoliška zemlja postala rodovitna. Razvili so postopke izsuševanja, ki so se skozi stoletja spreminjali ter izboljševali. Pokrajina se je zaradi posegov hitro začela spreminjati, narava je ozelenela, razvijati sta se začela kmetijstvo in živinoreja. 

Mlini na veter so imeli v preteklosti ključno vlogo, saj so bili dolgo učinkovit sistem vodnega upravljanja. V vasi Kinderdijk na jugu Nizozemske še vedno stoji 19 mlinov, ki jih je Unesco zaščitil kot svetovno dediščino. Z njimi so prebivalci črpali odvečno vodo v bližnjo reko, saj sta deževnica in podtalnica zastajali kljub zgrajenim nasipom. Zemljo so tako uspešno izsuševali in končno so jo lahko začeli uporabljati.

V vasi Kinderdijk na jugu Nizozemske še vedno stoji 19 mlinov, ki jih je Unesco zaščitil kot svetovno dediščino.

Največji sistem obrambe pred poplavami na svetu

Voda bi brez številnih kanalov, nasipov in jezov ter reguliranih rek in jezer, ki so tako značilni za nizozemsko pokrajino, hitro poplavila polovico države. Spomin na poplave pozimi leta 1953 je še vedno zelo živ. Zaradi neurja nad Severnim morjem z močnim vetrom in plimovanjem se je gladina vode takrat dvignila za več kot pet metrov, zato je večina obrambnih mehanizmov na morju popustila. Poplave so bile uničujoče, sploh v Zeelandu na jugu države.

Nizozemci so se z združenimi močmi v boju z razdivjano naravo izkazali, timsko delo pa se je nadaljevalo tudi po naravni katastrofi. Nastal je načrt, ki po izboru ameriškega društva gradbenih inženirjev velja za eno izmed sedmih čudes sodobnega sveta – projekt Delta.

Ta dovršeni sistem obrambe pred poplavami je največji na svetu in je v delti treh rek – Rena, Šelde in Maas – sestavljen iz več delov. Najdaljša je nevihtna pregrada med otokoma Schouwen-Duiveland in Nord-Beveland, ki se lahko popolnoma zapre, v normalnih razmerah pa omogoča prehajanje morja v notranjost. Za to so se kljub drugačnim prvotnim načrtom zavzeli okoljevarstveniki, ribiči in prebivalci, saj se niso strinjali s posledicami, ki bi jih popolno zaprtje imelo v naravi: morsko življenje so želeli ohraniti tudi za jezom. Zdaj so se v Vzhodni Šeldi in okoliških vodah vzpostavili edinstveni ekosistemi.

Pokrajina, zaznamovana z vodo

Ko je jadrnica drsela po mirni gladini Veerskega jezera, ki je povezano z Vzhodno Šeldo, sem opazovala pokrajino, ki je tako zaznamovana z vodo. Na površju so odsevali redki beli oblaki nad nami, v daljavi so se na obrežju pasli divji konji. Ob enem od peščenih otokov so na lesenih količkih, ki so gledali iz jezera, počivali kormorani. 

Slana voda, ki prehaja skozi jez, omogoča preživetje številnim morskim organizmom. V jezeru so lebdeli prozorni klobuki in za hip se mi je celo zazdelo, da nekaj metrov stran vidim veliko pliskavko. Precej nenavadno, saj pliskavke in tjulnji večinoma živijo v nacionalnem parku Vzhodne Šelde, ki je veliko večji in bolj prostran kot Veersko jezero, ki je sicer dolgo 22 kilometrov, a ponekod široko le borih 150 metrov.

Slika je bila tako idilična in občutki tako sproščujoči, da si je bilo kar težko predstavljati, kako ranljivo je to območje. Podnebne spremembe, vse močnejše nevihte in dvigovanje gladine morja sem prinašajo nove izzive, o katerih Nizozemci že razmišljajo in iščejo rešitve za prihodnost.

Arhitekturno ustvarjanje na vodi

V rečni delti leži pristaniško mesto Rotterdam, ki je neposredno povezano z morjem. Obiskovalcu je takoj jasno, da je voda tu ključnega pomena. Meščani jo namreč obravnavajo kot prednost in jo izkoriščajo sebi v prid. Zlasti v zadnjem času postaja voda površina, ki omogoča arhitekturno ustvarjanje ter nove možnosti bivanja. 

V Rotterdamu je na vsakem koraku mogoče opazovati ustvarjalnost ter prizadevanja za zeleno in zdravo bivalno okolje. Po drugi svetovni vojni, ko je bilo mesto skoraj povsem zravnano z zemljo, se je začelo arhitekturno na novo razvijati in nastajali so številni inovativni projekti.

S plavajočo kmetijo je prišlo kmetijstvo v mesto, bližje h končnemu uporabniku. Na kmetiji imajo zdaj prostor za 40 krav in dnevno pridelujejo mlečne izdelke na krožni in trajnostni način. Krave se lahko s kmetije na vodi po krajšem mostičku sprehodijo tudi do bližnjega pašnika. Projekt je odgovor na pomanjkanje kmetijskih površin ter hkrati ponuja možnost, da se meščani seznanijo z inovativnimi kmetijskimi tehnikami in urbanim kmetijstvom. Na kmetiji je izdelke, ki jih pridelajo, mogoče tudi kupiti.

Vodni taksi je drvel po reki Maas, tako hitro, da nas je premetavalo po sedežih. Jasno je bilo, da se mladi voznik na vodi počuti kot doma. V pristanišču Rijnhaven, kjer so na krov prišli novi potniki, je na vodi plaval še en inovativen objekt, tokrat s pisarnami. Zgrajen iz lesa, z zeleno streho in energijsko popolnoma nevtralen je samozadosten ter odlično prilagojen na podnebne spremembe. 

Spet smo pospešili. Še zadnji oster ovinek in v daljavi je že bilo videti ladjo SS Rotterdam, ki je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja redno vozila med Rotterdamom in New Yorkom. Z njo je v Ameriko odpotovalo tudi veliko emigrantov, ki so tam poskusili najti boljše življenje. Zdaj je ta lepotica, ki je zaradi svoje velikosti v preteklosti v pristaniščih požela veliko občudovanja, zasidrana v mestu in v njej je urejen hotel. Notranjost je še vedno takšna kot v njenih zlatih časih, o katerih pričajo tudi fotografije, razstavljene na ladji: nasmejani potniki, ki sredi oceana na palubi na ležalnikih uživajo na soncu, in obrazi, polni pričakovanja, ko je ladja prispela v New York.

Sodobno predmestno območje Noorderplassen v Almereju na polderju Flevolan

Bivalne kocke spominjajo na drevesne hiške

Na poti nazaj sem si ogledovala visoke, arhitekturno dovršene stavbe, iz katerih so razgledi na vse strani mesta in ki skupaj z Erazmovim mostom tvorijo njegovo značilno podobo. Ikonski most čez reko Maas povezuje severni in južni del mesta, zaradi visokega droga, na katerega so pritrjeni jekleni kabli, pa je videti kot labod.

Enega izmed prvih projektov, s katerimi se je v Rotterdamu začela pot raziskovanja novih možnosti v arhitekturi, je v osemdesetih letih oblikoval arhitekt Piet Blom. Njegove bivalne kocke, ki pod kotom stojijo na stebrih, spominjajo na drevesne hiške. Ker se je arhitekt precej poigraval z njihovo obliko, se zdaj za življenje v njih odločajo predvsem ustvarjalni, fleksibilni in odprti ljudje.

Po ozkih stopnicah smo se vzpenjali iz nadstropja v nadstropje, skozi majhne sobe, vse do vrha, kjer je skozi poševna okna videti strehe sosednjih hišic. Arhitekt je želel ustvariti občutek vasi znotraj mesta, kjer je zasebno življenje tesno povezano z javnim. Pod hišicami je namreč urejeno otroško igrišče, tam deluje kulturni center, odprtih je nekaj trgovin.

Nedaleč stran stoji Markthal, še en izjemen arhitekturni projekt, ki dviguje kakovost življenja v mestu. Pod ogromnim pokritim lokom, v katerem so uredili stanovanja, deluje zanimiva tržnica s številnimi stojnicami, kjer prodajajo sveže pripravljene jedi in izdelke, ponoči pa tu zaživijo restavracije in lokali. Ta hibridna stavba je edinstvena tudi zato, ker stanovalcem skozi notranja okna v stanovanjih omogoča, da opazujejo dogajanje na tržnici, ki tako postane del njihovega bivanja in vsakdana.

Med sprehodom po tržnici je mogoče uživati v hrani z vsega sveta, značilno nizozemske pa so stojnice, na katerih režejo velike kolobarje sira, pripravljajo tradicionalne vaflje s sladkim sirupom ter pečejo poffertjes, majhne palačinke iz ajdove moke, ki se kar topijo v ustih. Tržnico na notranjem delu loka stavbe krasi mural, kjer je poleg hrane in žuželk upodobljeno tudi cvetje. To ima na Nizozemskem osrednjo vlogo, saj so prav cvetlice eden izmed najpomembnejših izvoznih izdelkov.

Ikonski most čez reko Maas povezuje severni in južni del Rotterdama, zaradi visokega droga, na katerega so pritrjeni jekleni kabli, pa je videti kot labod.

Ugodne razmere za gojenje cvetja

Nizozemska na leto proizvede 1,7 milijarde rezanega cvetja. Na peščeni zemlji, ki je ostala, ko so zravnali morske sipine, cvetje namreč odlično uspeva. K temu pripomore milo obmorsko podnebje z ustrezno vlažnostjo in kislostjo ter slan zrak. Za uspešno gojenje rastlin pa je pomembna tudi voda, ki je je na Nizozemskem na pretek: obilno deževje vlaži zemljo vse leto.

Pokrajina v okolici kraja Lisse, ki je že od nekdaj odvisen od kmetijstva, spomladi bujno zacveti. Takrat se mnogi peš ali s kolesi podajo med cvetoča polja, mimo katerih vodijo številne kolesarske poti, svoja vrata pa odpre tudi Keukenhof, znameniti park, kjer si je v dveh mesecih mogoče ogledati kar 7 milijonov cvetočih tulipanov in drugega cvetja. Takrat zrak v parku drhti od cvetnih vonjav. 

Kot otrok sem tekala od gredice do gredice in občudovala vse te barve, vzorce in oblike rož. Bilo jih je nešteto, in ko sem že mislila, da sem odkrila tisto najlepšo, mi je pogled pritegnila nova, še bolj zanimiva. Proizvodnja cvetja je zapleten proces, a je kljub temu razvoj na tem področju hiter. Še preden je čebulica posajena v zemljo, je opravljenega veliko dela, saj si strokovnjaki z inovativnimi pristopi neprestano prizadevajo za izboljšave. Gojenje cvetja pomeni tudi ustvarjanje novih vrst, takih, ki bodo še bolj odporne proti boleznim ali pa bodo izstopale zaradi nove barve ali oblike.

Čebulice tulipanov, po katerih je Nizozemska tako znana, so nizozemski trgovci pripeljali iz Otomanskega cesarstva v 17. stoletju in od takrat se je trgovanje z njimi bliskovito razširilo in razvilo. Zdaj velik del nizozemske trgovine s cvetjem poteka preko ene največjih dražb cvetja na svetu Royal FloraHolland, kjer se določa njegova cena. Cvetje prihaja tako iz Nizozemske kot iz tujine, največje povpraševanje pa je prav po tulipanih, čeprav so zelo priljubljene tudi vrtnice in krizanteme. 

Nizozemska lahko zaradi ugodnih naravnih danosti vse leto zgotavlja veliko količino okrasnega cvetja po nizki ceni. Kar 80 odstotkov vseh cvetličnih čebulic na svetu namreč pridelajo prav tu. Del pridelanega cvetja ostane doma in polni številne cvetličarne po državi. Nizozemci namreč cvetje že od nekdaj zelo cenijo in z njim že stoletja okrašujejo svoje domove ter oblačila.

Tudi na priljubljeni plavajoči cvetlični tržnici na kanalu Singel v Amsterdamu je vedno živahno. Tu prodajajo sveže cvetje, čebulice in semena že od leta 1862, ko so pridelovalci svoj tovor na tržnico v središču mesta vozili po reki Amstel. Živobarvna tržnica je svoj čar ohranila vse do zdaj in dnevno privlači tako domače kot tuje ljubitelje cvetja.

Revija_Gea_2022_dec_amb2

Hibridna stavba je edinstvena tudi zato, ker stanovalcem skozi notranja okna v stanovanjih omogoča, da opazujejo dogajanje na tržnici.

Ribiški kraj s slikovitim pristaniščem

S trajekta so bile barvite lesene hišice na polotoku Marken videti kot iz pravljice. A vendarle tudi Marken deli usodo mnogih nizozemskih krajev, ki so se morali v preteklosti boriti s poplavami, vse dokler ga niso zaščitili z jezom Afsluitdijk. Nekdanji otok, ki so ga z nasipom povezali s kopnim v petdesetih letih, je voda večkrat prekrila, zato so znamenite tradicionalne hišice, okoli katerih so urejeni lični vrtovi in speljani kanali z mostički, po katerih plavajo labodi, postavljene na kolih.

Piknik smo imeli na peščeni plaži, nad katero se je dvigal star svetilnik. Klop je bila tako blizu vode, da so jo valovi zlahka dosegli in nas vsakič poškropili. Čeprav je bilo na poti do svetilnika, ki je peljala čez prostrane travnike, na katerih so se pasle ovce in počivale goske, veliko sprehajalcev, je bil na plaži stik z naravo tako pristen, da se nam je zdelo, da daleč naokoli ni nikogar. Samo mi in galebi.

Tudi Volendam, od koder vozi trajekt proti Marknu, je ribiški kraj s slikovitim pristaniščem, kjer se zibajo stare lesene barke. Z njimi še danes hodijo na ribolov ribiči, ki so se tu že zgodaj naselili zaradi njegove strateške lege. Trgovina z ribami je še vedno zelo razvita in pravijo, da iz Volendama nihče ne bi smel oditi, ne da bi pokusil sendvič s prekajeno jeguljo. Te in druge ribe v kraju prekajujejo že 160 let.

Volendam je le streljaj od Amsterdama in vse leto privablja številne obiskovalce, ki se najraje sprehodijo po glavni ulici ob vodi, obiskujejo trgovinice s spominki ali se ustavijo v kateri od številnih restavracij. A ko korak zanese nekoliko stran od gneče, v labirint stranskih ulic s hišicami v zelenih odtenkih, vrvež potihne in zdi se, da domačini živijo veliko bolj umirjeno življenje. Človek in narava sta tu skozi zgodovino dosegla sožitje in trenutno sobivata v harmoniji. Kljub temu pa je ves čas čutiti negotovost zaradi podnebnih sprememb, ki bi to krhko ravnovesje lahko spet porušile.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea > 

Gea_naslovka_jan_2023
Revija Gea

Naročniki revije Gea imajo 15 % ugodnejšo naročnino.

Menu