Knjiga, ki vas bo osrečila

Na Vodnikovi domačiji v Ljubljani je ob izidu njegovega romana Čigav si? in Travniške kronike nobelovca Iva Andrića potekal pogovor Misliti Bosno. S prevajalkama obeh del, Urško Černe in Đurđo Strsoglavec, se je pogovarjala Maida Džinić. Pogovor je nastal v sodelovanju z Vodnikovo domačijo Šiška. Izid obeh knjig sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
 

Celotna izkušnja begunstva

Saša Stanišić je rodni Višegrad zapustil spomladi leta 1992, pri štirinajstih letih, ko sta se z mamo preselila v Nemčijo. V avtobiografski zgodbi Čigav si? je izrisal podobo dečka, ki izgubi dom in z neusmiljeno ostrino, obenem pa neustavljivim humorjem opiše celotno izkušnjo begunstva.

Stanišić, ki živi in dela v Hamburgu, piše v nemščini in zaradi te njegove lastnosti ga ima prevajalka Urška P. Černe za jezikovnega genija. »Nemščino je srkal tako hitro in tako na široko, predano in disciplinirano, kot opisuje v romanu Čigav si?. To so ure in ure urjenja in memoriranja vokabularja, da je v možganih lahko začel sestavljati kompleksne stavke že zelo hitro po prihodu v Nemčijo. V eno od spričeval je njegov učitelj zapisal: 'Stanišić vešče uporablja nemščino.' In to že nekaj mesecev po prihodu. To dokazuje, da imamo opravka z jezikovno izjemno nadarjenim in bistrim človekom.«

Urška P. Černe je avtorja romana o izkušnji begunstva spoznala leta 2005 v Baslu, ko še ni izdal knjige, je pa začel že pisati. »Že takrat se je videlo, da ima svoje skrbi, hkrati pa fokus,« opisuje avtorja, ki je z romanom Čigav si? leta 2019 osvojil nagrado deutscher buchpreis, največjo in najprestižnejšo nemško knjižno nagrado.
 

Skozi oči glavnega junaka

»Povabili so ga, naj zbere vse svoje prevajalce, da smo šli skozi prevod, stran za stranjo. Midva sva bila pred tem sicer že na zvezi za določene zadeve, ker me je recimo zanimalo, kakšen je fižol, s katerim prerokuje njegova bošnjaška babica. Hotela sem to besedo, kakor jo je babica izgovorila. Zanimalo me je, kako iz te hladne nemščine začutiti te besede, ta svet.« 

Urška P. Černe dodaja, da je pri prevajanju vedno pomembna metoda empatije, vživljanja in sočustvovanja. »To je za moj način dela izjemno pomembno, zato je na začetku, ko berem roman, ta faza zelo dolgotrajna. Ko imam vse to v sebi, lažje govorim iz junakove perspektive. Jezik kar pride.«

Kako pomembno pa je za prevajalca poznavanje zgodovinskega in zemljepisnega okvira, v katerem se dogaja roman? »S srcem moraš biti v knjigi. Ko prevajam, sem ves čas na Google Earth ali pa grem tja, če se le da iti,« pove Urška P. Černe, ki je usodo Bosne med vojno spoznavala kot tolmačka za nemško televizijsko postajo RTL v dolini Neretve.

»Vojno žal poznam. Nismo imeli žrtev v družini, ampak videla sem, kaj to pomeni. Zato sem razumela, zakaj sta šla z mamo v Nemčijo, oče pa je ostal. Maminega imena Saša v romanu ne pove. Tudi po vojni mama prosi, naj jo kličejo Marija, saj si ne upa povedati svojega imena. To pa je tudi bolj ali manj vse, kar Saša Stanišić pove o Bosni po vojni.« 

Zakaj prebrati roman Čigav si?

»Ker vas bo osrečila,« je prepričana Urška P. Černe. »Greš skozi razvoj tega otroka, z vseh strani ljubljenega, očarljivega edinčka. Je bogat, čustveno in intelektualno, in to se vidi. Hkrati pa nas opomni, da so odnosi tisti, ki nas bogatijo – v romanu Čigav si? z mamo, babico, predniki … Zato je roman, kot pravi temu Stanišić, neuspel poskus samoportreta s predniki.«

»Roman ti kot bralcu veliko da,« nadaljuje prevajalka, »hkrati pa veliko izveš o tem, kaj smo vsi skupaj dali skozi. V enem od poglavij reče, da hoče biti Slovenec. Ker je v Nemčiji fino, če rečeš, da pogrešaš Alpe. Zato se nekaj časa izdaja za Slovenca. In mu verjamejo. Skratka, Čigav si? je očarljivo in slastno branje.«