Unovčite BON21 za knjige, učbenike in delovne zvezke v trgovinah Mladinske knjige

Unovčite BON21 za knjige, učbenike in delovne zvezke v trgovinah Mladinske knjige

Jaap Robben, foto: Charlie de Keersemaecker

Jaap Robben: Otroci so svobodni tako v življenju kot v domišljiji

Nizozemski pisatelj poglobljeno o svojem romanu Bratov kožuh, nominiranem za letošnjo mednarodno nagrado booker.

Jaap Robben je sicer predvsem znan kot otroški avtor, v romanu Bratov kožuh pa je glavni lik mladostnik, ki svet odraslih le opazuje.

Bratov kožuh je bil letos nominiran za mednarodno nagrado booker, v njem pa spremljamo 13-letnega Briana, ki živi z ločenim očetom Mauriceom, medtem ko mama obiskuje 16-letnega prizadetega Luciena v domu za otroke s posebnimi potrebami. Dokler se ne zgodi usodno poletje, ko starejšega brata Brian in oče odpeljeta s seboj domov. 
 

Knjiga Bratov kožuh je na Nizozemskem izšla že septembra 2018. Vas ta priznanja, kot je nominacija za mednarodno nagrado booker, presenečajo? Najbrž je ta knjiga na neki način za vas že del preteklosti?

To je res dobro vprašanje. Običajno prevodi pridejo nekaj let po prvi izdaji, zato je vedno nenavadno govoriti o knjigi, ki je za nekoga nova, zame pa nič več. A knjige so vedno žive. Ko je zdaj branje te knjige za nekoga novo izkustvo, je tako, kot bi knjiga spet postala nova tudi zame. Hkrati pa je veliko drugače, saj imam zdaj res široko občinstvo. Po izidu vsako knjigo čez nekaj mesecev nekako položiš v škatlo, ki jo postaviš v predal in tam ostane. Zdaj pa skače ven iz tega predala in počne povsem svoje stvari, jaz pa lahko samo opazujem. (smeh) Kot bi postajala najstnica.
 

Znani ste kot avtor otroških knjig, v tej knjigi pa zgodbo pripoveduje 13-letni fant. Tudi v vaši prejšnji knjigi za odrasle je glavni lik mlad fant. Ali je bil to za vas naraven naslednji korak?

Pisanje o mladostnikih oziroma otrocih mi je zelo blizu. Kadar pišem o odraslih, se mi vedno zdijo malce dolgočasni, ker imajo opravke, službe, davke in račune, otroci pa imajo poleg šole in družine relativno svobodno življenje, v katerem ima domišljija krila. Če bi se odrasel človek obnašal kot oni, bi mu najbrž rekli, da je nor. A prav ta njihova svoboda mi kot avtorju pomaga.
 

Ste si želeli to temo približati tako odraslim kot mlajšim bralcem?

Ko pišem, imam sicer v mislih, za koga bo knjiga, a ne razmišljam o tem, kako bi zgodbo komu približal. Moja otroka, ki imata štiri leta in leto in pol, čutita, kdaj se z njima pogovarjam kot odrasla oseba, ki govori z otroki. To čutijo tudi bralci. Ko sem bil sam najstnik, sem imel najraje knjige, ki jih nisem povsem razumel, saj je bilo v svetu, v katerega mi še ni bilo dovoljeno vstopiti, vedno nekaj skritega. Ko pišem, se tako ne osredotočam samo na mlajše bralce in se z mladimi ali starejšimi ljudmi ne pogovarjam drugače.

»Ko pišem, imam sicer v mislih, za koga bo knjiga, a ne razmišljam o tem, kako bi zgodbo komu približal.«

Omenili ste mi, da ste želeli napisati knjigo o nekom, ki ne more govoriti. Od kod ta želja? 

Hotel sem pisati o liku, kakršnega zelo redko srečamo v knjigah, ker so običajno bodisi nekje skriti bodisi so le stranski liki. Sprva sem želel pisati o Lucienu kot o glavnem liku, a se mora glavni lik v knjigi razvijati in izražati, kar bi bilo zelo, zelo težko. Zato sem pomislil, da potrebuje ob sebi nekoga, ki mu bo zelo blizu, a ne bo eden od staršev. 
 

Prepričana sem, da bo ta knjiga pobliže predstavila svet ljudi z duševnimi in fizičnimi omejitvami vsem tistim, ki se z njimi ne srečujejo pogosto. Ali je bil takšen vaš namen?

Da. Med pisanjem sem nekajkrat pomislil, kako imamo vsi svoje vloge v življenju in nekaj prispevamo k svetu. Morda je moja naloga, da se stvarem posvetim, si jih res detajlno ogledam in jih potem predstavim ljudem. V resnici se takšnih oseb, kot je Lucien, vedno malce bojijo že samo pogledati. Jaz se jih ne, zato sem o tem zelo podrobno pisal. Zavedam se, da ljudje potem nekaj ur prebirajo knjigo in morda jih lahko ta izkušnja približa takšnim osebam, da se na njihov obstoj malce bolj navadijo.
 

Brianova prijaznost do brata nas prav poboža, a hkrati je tudi kljub svoji odraslosti še vedno le otrok. V roke mu je položena gromozanska odgovornost, saj ju oče pogosto pušča sama, hkrati pa se Brian kdaj obnaša tudi povsem nespametno, čeprav je ljubezen do brata neomajna. 

Mislim, da se je ravnovesje med tem dvojim ustvarilo kar med samim pisanjem. Tega nisem delal namensko, a Brianova motivacija izhaja globoko iz njega samega. Ko otroci začutijo željo, da bi nekaj naredili ali nekam šli, o tem običajno ne razmišljajo veliko, pač pa to le naredijo. Po drugi strani sem hotel pisati o ljubezni in predanosti med njima. Želel sem pisati tudi o nenamernem nasilju, torej o slabih stvareh, ki se zgodijo nenamerno. Brian nima nobene želje po tem, da bi brata kakorkoli prizadel ali poškodoval. Tudi njegov oče svojih otrok ne želi namensko prizadeti, a preprosto ni zmožen ravnati bolje. Mislim, da je veliko ljudi takšnih: marsikoga ne prizadenejo namenoma, a pač ne znajo drugače. 

Bratov kožuh
Bratov kožuh
Jaap Robben

Ali imate kakšne izkušnje z ljudmi, kot je Lucien?

Nimam bližnjih izkušenj z njimi, a ko sem začel pisati knjigo, sem se med pogovorom s starši spomnil, da sta v času mojega otroštva delala v takšni instituciji. Tam sta se tudi spoznala. Od četrtega leta pa vse dokler nisem šel v šolo, sta me enkrat ali dvakrat tedensko vzela s seboj. Tam sem preživel ves dan, imel svojo posteljo, jedel kosilo in se igral. Spomnim se, da smo se z avtom odpeljali nekam v gozd in ljudi, ki so tam živeli, se sprehajali in igrali na vrtu, nisi videl nikjer drugje. Nisi jih srečal v trgovini ali ob mestnem bazenu. To spoznanje, da »spadajo« v neko nadzorovano okolje, mi je ostalo v močnem spominu. V otroštvu vedno kategoriziraš ljudi. Moj štiriletni sin jih kategorizira na dojenčke, sebe (torej otroke njegove starosti), potem so starejši fantje in dekleta, veliko starejši fantje in dekleta, očki in mamice, babice in dedki. In starejši ko so, bolj jim lahko zaupaš, ker več vedo in imajo več izkušenj. A tam je bilo povsem drugače. Naokrog so se sprehajale ženske, ki so bile videti kot babice, a so se hotele igrati z mojim medvedkom. Ali pa zelo veliki in mišičasti moški, ki niso mogli govoriti. Hecno je, da so me bili vedno zelo veseli, ker sem bil edini, ki je znal upravljati videorekorder. (smeh) Na neki način sem bil pametnejši od njih, oni pa so bili starejši, kar je bila zelo nenavadna izkušnja.
 

To me spomni na situacijo v knjigi, ko Selma reče, da »tja ne sme«, torej na drugo stran vhoda na posest, ki je namenjena njim.

Točno tako. Na neki način so tam zaprti, a hkrati je to zanje varno okolje, v katerem se lahko prosto sprehajajo, zunanji svet pa je zanje nevaren.
 

Ste zdaj obiskali kakšno institucijo?

Samo eno in v resnici sem pri tem obisku dognal le nekaj podrobnosti, npr. to, da vedno zavarujejo ostre robove pohištva. Največ inspiracije sem našel zelo blizu: z opazovanjem lastnih rok. Razmišljal sem, kako Lucien stvari prime v roke in kako bi bilo meni, če bi se rodil z drugačnimi rokami. Opazoval sem premikanje svojih rok in prstov in si predstavljal, kako je, ko jih ne moreš nadzirati ali premikati tako, kot bi želel.
 

Na veliko vprašanj v knjigi ne dobimo odgovora. Ali ste to uporabili za ilustracijo dejstva, da je v odraslem svetu veliko reči, ki jih otroci ne razumejo, vendar jih čutijo?

Natanko tako. Odrasli pač vprašamo, otroku pa odrasli veliko stvari prikrivajo ali mu jih vsaj ne povedo. Čeprav ne veš vsega, pa vse čutiš, tudi to, ali lahko nekomu zaupaš. Globoko v sebi veš, če je kaj narobe ali nekdo ni iskren. Ko se zgodi kaj pomembnega, odrasli podrobnosti o tem ne delijo z otrokom. Želel sem doseči to odprtost, da Brian določene reči čuti, a dobiva le majhne delčke informacij, iz katerih splete svoje zgodbe, vmes, v prazne prostorčke, pa vplete svojo domišljijo. Emile, moški, ki živi na tem posestvu, ne pove vsega o sebi, ker si misli, da je Brian pač otrok. Obenem se deček sprašuje, ali lahko zaupa njegovi prijaznosti ali raje ne. V neki srednji šoli je med pogovorom o knjigi polovica dijakov rekla, da gre za pedofila, druga polovica pa, da je to le prijazen mož, ki mu je veliko pomagal. In v tem je velik razkorak. Dobiš namreč koščke, a iz njih lahko sestaviš različne sestavljanke.

»Odrasli pač vprašamo, otroku pa odrasli veliko stvari prikrivajo ali mu jih vsaj ne povedo.«

Ali lahko poveste, katere dele knjige ste najtežje napisali?

Vsekakor ne tiste, kjer se stvari zgodijo, kot denimo, ko Brian spozna Selmo. Zelo mi je bila všeč, v trenutku, ko se je pojavila v moji domišljiji. Res je ljubka in zelo dober smisel za humor ima. Ko sem pisal o njej, sem se vedno smehljal. Najtežje so bile stvari vmes, ki so morale določene delčke med seboj povezati. Najbolj sem odlašal ustvarjanje meja z Emilom, ki so morale biti zelo subtilne. Tudi del, o katerem sva ravnokar govorila. Stvari je treba postaviti na svoje mesto, a ne preveč jasno, in to mi je bilo kar precejšen izziv.
 

Kakšen pa je vaš proces pisanja, imate kakšno rutino?

Samo kaos. (smeh) In veliko nereda. Začne se s pravo zmedo zamisli. Za vsako novo knjigo, ki se je lotim, si mislim, da bom tokrat dobro organiziran, na zid si nalepim urnik in vse pospravim. Potem pa začnem pisati, in ko se mi v mislih pojavi prvi prizor, sem navdušen, pomislim pa tudi: »Hm, to gre bolj v sredino zgodbe.« Potem pride nova zamisel, ki spada na začetek knjige, a takrat o tem liku še ne vemo dovolj, obenem pa je stranski lik zelo zanimiv. Tako začnem pisati o stranskem liku, ki potem morda postane glavni lik, in potem zato spreminjam prizore. Na računalniku imam gromozanski nered, ogromno dokumentov, tri stavke tu, dva stavka tam. Tako nekako je, kot bi sestavljal sestavljanko. Po letu dni ustvarjanja nereda začnem kombinirati in prepletati ter ustvarjati celoto, ki zraste v knjigo.
 

Ali se vaši liki razvijejo med pisanjem ali si najprej vzamete nekaj časa, da jih razvijete?

Običajno se razvijejo med pisanjem. Začnem z okvirno predstavo o njih, kakšni so, kako so videti. Včasih jih celo srečam v resničnem življenju, v trgovini ali na sprehodu po gozdu. Pred nekaj leti smo bili na Portugalskem v neki res obupni restavraciji na bencinski črpalki, na steni pa je visela televizija, na kateri so nekaj predvajali. Takrat je izjavo podal moški, za katerega sem takoj, ko sem ga zagledal, vedel, da je videti kot Maurice. Trudil sem si ga zapomniti, ker v času tiste zelo kratke izjave nisem mogel narediti fotografije. Enako pomembno zame je tudi okolje, v katerem se zgodba odvija, in je v resnici neke vrste lik v zgodbi. Tako kraj, kjer živijo, kot institucija, v kateri je Lucien. Pomembno je bilo denimo, da živijo na oddaljenem, zelo prašnem kraju, kjer v bližini ni zaščite ali policije.
 

Ali ste že vedeli, kako se bo zgodba odvila, ko ste sedli k pisanju knjige?

Med pisanjem moram vedeti, kakšen je cilj, kako bo na koncu. To ne pomeni podrobnosti, pač pa je dovolj le en prizor v glavi, morda kot košček glasbe. Pri tej knjigi sem imel v mislih povezanost bratov in pomembnost, da na koncu knjige vemo, da se je Lucien spominjal, kaj se je zgodilo. Na začetku zgodbe ga ne moreš razumeti in misliš, da le leži v postelji ter spušča zvoke, ki nič ne pomenijo. A na koncu njegove zvoke in besede tudi mi razumemo. Hotel sem, da ima bralec na koncu knjige občutek, da ga razume, več ve o njem, ve, kaj določene geste pomenijo itd.
 

Kakšen pa je občutek, ko je knjiga napisana? Se hitro lotite nove?

Po tej knjigi sem bil zelo utrujen. Bilo je zelo toplo poletje, in ko sem knjigo poslal založniku, sem odšel na vrt in legel na travo. Sam sem bil doma, gledal sem v oblake in drevesa in pomislil, kako lahko od zdaj naprej vsako stvar pogledam, ne da bi najprej pomislil, ali lahko to takoj uporabim v knjigi. (smeh) To je bilo precejšnje olajšanje. Potreboval sem nekaj mesecev, da sem jo spravil iz sistema. Hitel sem, ker se mi je potem rodila hčerka in nisem želel pisati v njenem prvem letu življenja, saj sem takrat vedno malce raztresen.
 

Že pišete naslednjo knjigo?

Pravzaprav ste prvi, ki vam bom to povedal! Trenutno sem v fazi zmede in kaosa. (smeh) A gre za zelo žalostno in kruto zgodbo, saj so v petdesetih letih prejšnjega stoletja na Nizozemskem umrle novorojenčke pokopali brez pogreba. Takoj so jih odvzeli materi, jih položili v majhno škatlo in zakopali na majhnem kosu zemlje ob pokopališču, kamor so pokopavali nekrščene. Grob ni bil označen in o tem ni bilo dovoljeno več govoriti. Tako je bilo kar 20 ali 30 let in to se me je zelo globoko dotaknilo. Ženske so se otroka veselile, se nanj pripravljale, potem pa je bil mrtvorojen ali pa je umrl kmalu po rojstvu. Niso ga smele pogledati ali držati v naročju, niso niti vedele, kje je pokopan. O tem se nista pogovarjala niti zakonca, ki sta otroka izgubila. Govorili so jima, naj imata raje še enega otroka in na to sploh ne mislita. A matere seveda tega nikoli niso pozabile. In o tem bom spletel svojo naslednjo zgodbo.

Bratov kožuh
Bratov kožuh
Jaap Robben

Menu