Unovčite bone za knjige, učbenike in delovne zvezke v trgovinah Mladinske knjige

Unovčite bone za knjige, učbenike in delovne zvezke v trgovinah Mladinske knjige

Gorazd Garvas: Feuer frei

Gorazd Garvas: V Sloveniji imamo ekstremno toleranco do nasilja

Intervju z Gorazdom Garvasom (psevdonim), avtorjem romana Feuer frei, ki je pravkar izšel pri Cankarjevi založbi.

Feuer frei je pretresljiva pripoved po resničnih dogodkih, o dečku, ki si preprosto želi le ljubezni. 

Preseči želi svojo osamljenost, vendar mu to ni omogočeno ne doma ne med vrstniki, zaradi česar se vse bolj izgublja v fantazijah, v družbi s podobno zlomljenimi dečki. Njegove fantazije postajajo vse bolj obupane in nasilne.
 

Mnoge bralce romana Feuer frei bo seveda najprej zanimalo, zakaj si knjigo izdal pod psevdonimom. Zakaj anonimnost?

Knjiga je izdana pod psevdonimom iz dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da ugotavljam, da se knjigo pogosto sodi po avtorju, da se bralci in mediji več ukvarjajo z avtorjem kot z njegovim delom. Zato mi je všeč recimo primer Elene Ferrante, nekaj del je pod psevdonimom izdal tudi Stephen King ... Gre za dober način, da se avtor odmakne od dela in da delo živi samo zase. Drug razlog je prav tako povezan s tem; najbolj me skrbijo tisti bralci, ki so mi blizu; ne želim, da bi jih to prizadelo. 
 

Feuer frei je naslov, ki ga najenostavneje povežemo z glasbeno skupino Rammstein in njihovo skladbo, hkrati nas seveda takoj asociira na vojno in streljanje, vendar pa je obenem zelo večpomenski …

O besedilu pesmi skupine Rammstein nisem kaj dosti vedel, preden sem napisal roman. Ko sem med pisanjem spremljal dogajanje grozljivega umora na Dolenjskem, ko sta dva fanta do smrti pretepla svojega tovariša in dogodek v živo prenašala po Facebooku, sem na profilu enega od njih videl videoposnetek, kako s strastjo skupaj, morilca in njuna žrtev, poslušajo glasbo skupine Laibach. Zdelo se mi je fascinantno, kako neko glasbo družbeno kritičnih, celo levo usmerjenih skupin, zlomljeni ljudje vzamejo za svojo, povsem dobesedno in brez vsakega ironičnega konteksta.
 

Za Gorazda iz romana se zdi, da ga za zmeraj zaznamuje njegova širša družina, tako rekoč genetika. Kakor v kakšnem naturalističnem romanu iz 19. stoletja. Kje tvoj roman v resnici vidi posameznika in njegovo voljo?

Veliko berem dela o nevroznanosti in vem, da sodobna medicina ne ločuje več med čustveno strukturo in imunskim sistemom. To je ena in ista stvar. Izredno definira nas že obstoj v maternici; če je mati med nosečnostjo izpostavljena velikemu stresu, to povsem jasno oblikuje razvijajoči se sistem nevronskih mrež in ima potem zelo podrobno raziskane posledice v življenju: motnje pozornosti itd. To so »dobre« lastnosti za neko nevarno okolje, vojno, za življenje pod grožnjo smrtne nevarnosti, za neko predmestje Ljubljane pa povsem nefunkcionalne.

»Sodobna medicina ne ločuje več med čustveno strukturo in imunskim sistemom.«

Kar definira lik Gorazda je tudi otrokova primarna potreba po čustveni povezanosti z mamo; če ta povezava ne nastane, so posledice znova povsem jasne – tak človek bo precej bolj nagnjen k različnim zasvojenostim in nasilju. Ta determinacija je izjemno močna. Zelo radikalno, zgolj-akademsko lahko torej rečemo, da nikogar ne moremo obsojati za njegova dejanja. Ni pa seveda vsa determiniranost »negativna«. Gorazd v romanu potegne tudi nekatere prave poteze, se pravočasno umakne od nekaterih stvari, predvsem pa dejanj – tudi te pozitivne lastnosti je dobil v svoji družini. Žal je dobil veliko slabega, a tudi nekaj dobrega – nekaj, kar ga je morda (lahko) rešilo.
 

Če Gorazd že v družini ne prejme ljubezni in ne vzpostavi »normalnih« ljubečih odnosov, se to v šoli, med vrstniki le še stopnjuje; hlad in nasilje, ki mu je priča v šoli, ga le še radikalizira ...

Ja, gre za nekakšno »negativno nadgradnjo«. Gorazd si obupano želi biti moški, se približati puncam. Ko vidi, da tega ne zmore, da tega v temeljih enostavno ni sposoben, potem to kompenzira z nasiljem. In zaradi tega ga potem v nadaljevanju tudi odnese v skrajno desne vode in tako naprej. Težava je, da se tudi povsem »normalna« dejanja zaradi družinskih vzorcev pri Gorazdu izrodijo. Prizor z bratrancem bi lahko bil recimo neko čisto normalno raziskovanje spolnosti, pa ni. Ker ne gre toliko za samo dejanje, gre za naboj, kontekst dejanja. Je neka zelo prefinjena zloraba moči, neka izpolnitev ...

Kar se tiče razmer v šoli, pa moja osebna izkušnja kaže, da so nasilni vrstniki vedno produkt disfunkcionalnih družin, pogosto so jih doma tepli, gre za poškodovane, čustveno invalidne otroke in pozneje čustveno invalidne odrasle. Mislim, da imamo v Sloveniji ekstremno toleranco do nasilja. Ne govorim samo o družinskem nasilju, govorim o spolnem nasilju, o vseh oblikah nasilja ...

In ko že govoriva o stopnjevanju; danes je z medvrstniškim nasiljem samo še huje, kot je bilo na primer v osemdesetih in devetdesetih. Takrat ni bilo socialnih omrežij, nasilje se je zdaj preselilo tja in je postalo izjemno perfidno. Pogovarjal sem se z učiteljico v osnovni šoli, ki mi je povedala, da so z nasilništvom danes grozni problemi, ker se dogaja zlasti na spletu; sošolci ustvarijo lastne kanale mimo uradnih, s katerih potem izključujejo vrstnike, se jim posmehujejo … in učitelji so povsem nemočni.

»Mislim, da imamo v Sloveniji ekstremno toleranco do nasilja. Ne govorim samo o družinskem nasilju, govorim o spolnem nasilju, o vseh oblikah nasilja ...«

V tem njegovem iskanju ljubezni gre prav vse narobe. Nikakor ne najde stika s puncami. Bralec tako opazuje, kako se strašna želja po ljubezni, po drugem, počasi preobrazi v strašno sovraštvo. 

Nikakor ne smemo pozabiti, da je prva punca, v katero se Gorazd zaljubi, opisana kot izredno »materinska«; Gorazd išče mamo oziroma, povedano bolje, išče mamo v ženski. Ljudje imamo v sebi neko osnovno potrebo po povezanosti. Lockdown je bil ravno zato tako težek, ker smo bili izolirani. Samica je z razlogom ena najhujših kazni. Zato je povsem razumljivo, zelo »človeško«, da se človeku ob manku ljubezni, povezanosti z drugim, »odpelje«: nekdo se zapije, nekdo se reže, nekdo pa vzame v roke puško. Treba je stopiti stran od »nemožnosti navezave stika z ženskami« in ugotoviti, kaj temu človeku manjka. 
 

Nasilneži so namreč najpogosteje moški.

Nekje sem prebral, da obstaja determinanta, ki povečuje verjetnost, da bo človek nasilen, za kar 70 odstotkov. To je testosteron. Kljub temu da živimo v družbi, ki strašno rada verjame, da se lahko posameznik oblikuje v karkoli, imamo za sabo vseeno milijone let evolucije, kjer je nasilje imelo svojo funkcijo. Druga determinanta pa je družbena: moški v naši družbi še vedno ne sme jokati. Jočemo lahko kvečjemu ob rojstvu otroka, na tekmi, na pogrebu ali ko nam umre pes. To je to.

Takoj ko moški zajoka, se sreča s predvidljivim odzivom: zavrnitvijo. Ker je tak moški slabič. In dokler živimo znotraj takih družbenih okvirov, se moški pač ne bomo zjokali: določen odstotek se jih bo zapil, določen odstotek obesil, določen odstotek bo ubil mamo, ženo ali obe. V ZDA, kjer so bolj ekstrovertirani, pa bo pač šel in pobijal druge, običajno sredine, kjer je domač in kjer je bil deležen kopice novih ran – po tistih, ki jih je že prejel v družini.

Preberite odlomek iz romana Feuer frei

Izredno psihološko prepričljivo je, da Gorazd kljub temu da se mu na faksu že pojavljajo neke možnosti rešitve (punce ga vabijo na žure, prvič ima prijateljice itd.), pa ga točno te možnosti samo še bolj potiskajo na rob, ki je vse bolj tudi družbeni, ideološki rob.

Gre za absolutna tesnobo možnosti: možnost bližine je nekaj, kar je temu liku najbolj privlačno in hkrati najbolj strašno na tem svetu. Gorazd je, kot večina poškodovanih ljudi, izredno samodestruktivna oseba. Zanimata ga moč in samodestrukcija, povezava obojega. Zanj bi bila smrt v bunkerju, preplavljen s sovražniki, vrhunska izkušnja. Ker nima bližine, bi želel biti možat junak, ki pa je lahko samo tragičen junak, to je mrtev junak.

»Takoj ko moški zajoka, se sreča s predvidljivim odzivom: zavrnitvijo.«

Prej si rekel, da je Gorazd v družini dobil tudi nekaj, kar ga je morda (lahko) rešilo. Če torej roman beremo tako, da imamo končno poglavje zgolj za fantazijo, kaj je tisto, kar ga je po tej interpretaciji rešilo?

Gorazda pogubi in (lahko) reši ravno determiniranost: vztrajen je. Ne glede na to, da izhaja iz katastrofalnih okoliščin, vedno išče neko rešitev. Iz svoje lakoto po bližini je preprosto pripravljen narediti vse, da bi do te bližine prišel. In od nekod ima vsemu navkljub tudi neko moralno tkivo. To je neverjetna stvar. Moralno tkivo nekako potegne iz zdravih ostankov družine, pa tudi iz množičnih medijev oziroma kulture: iz He-Mana, iz Indiane Jonesa, iz fikcije. 
 

Končno zadnje poglavje lahko bralec razume kot fantazijo, a tudi kot resničen razplet njegovega iskanja. Pri mnogih bralcih bo seveda naletel na šok, tudi na nerazumevanje. Mnogi si bodo pa najtežje priznali, da njihova odklonitev konca izhaja iz tega, da se težko sprijaznijo, da so navijali zanj, da jim je bil simpatičen, da so ga razumeli. 

Zadnjega poglavja res nisem napisal zlahka. Toda izredno pomembno mi je bilo, da je v knjigi, saj je slovenske družba, kot sem že omenil, družba, ki izredno tolerira nasilje. Včasih gledam na ulici, kako starš triletniku, ko je ta očitno v resnični stiski, ko joka, cepeta in se počuti zapuščenega, neslišanega, reče: »papa, jaz grem, adijo«. Mislim, da se pogosto sploh ne zavedamo, kaj delamo svojim otrokom.

Feuer frei
Feuer frei
Gorazd Garvas

Menu