Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Kakovostne zvočnice in e-knjige na: logo

Goran Vojnovic-foto Sasa Kovacic F (1)

Goran Vojnović: Moje prioritete so se spremenile

Pogovor z vsestranskim ustvarjalcem in avtorjem knjižnih uspešnic, ki se je zdaj preizkusil tudi v pisanju za najmlajše.

Goran Vojnović piše romane, filmske scenarije in kolumne za osrednje slovenske časopise.

Med pandemijo pa sta si njegova otroka zaželela pravljico. Tako je nastala prva Vojnovićeva knjiga za najmlajše bralce Sinica in taščica

O tem, kako je praznike v otroštvu preživljal Goran ter kako jih z družino preživlja zdaj, nam je zaupal v tokratnem pogovoru.
 

Prazniki so pred vrati. Kako se nanje pripravljate pri vas doma? Imate kak družinski božično-novoletni ritual? 

Ko sem bil otrok, smo doma praznovali novo leto, morda je bil to celo naš največji družinski praznik, danes pa z otroki pišemo tako Božičku kot dedku Mrazu, da je le čim več daril. In potem januarja ugotavljamo, da je bilo daril preveč in da moramo naslednje leto drugače. A ni nikoli nič drugače.
 

Vaša otroka že poznata resnico o dobrih možeh? 

Rekel bi, da imata kot mnogi v teh časih svojo resnico, ki ni nič manj resnična od drugih resnic. Jaz jima svoje resnice ne bom vsiljeval in bom raje z zanimanjem spremljal, kako se bo njuna resnica razvijala v prihodnjih letih.
 

Vašo prvo knjigo za otroke, Sinica in taščica, ki je izšla to jesen, ste napisali po naročilu otrok, kajne?

Dobil sem naročilo, da. Da končno napišem eno pravo knjigo, tako, ki ima tudi risbice. Bilo je v času najhujše pandemije, v času drugega vala, in bili smo bolj kot ne zaprti v stanovanje, tako da se pred svojima zahtevnima naročnikoma nisem mogel skriti. Seveda sem zaradi neizkušenosti pisanja pravljic napisal veliko predolgo besedilo, a smo ga nato ob večernih branjih hitro skrajšali. Otroci so zelo hvaležna publika, od katere se pisatelj lahko veliko nauči. Že ob prvem branju je bilo jasno, kaj deluje in kaj ne deluje, kaj je smešno in kaj ni, kaj je dolgočasno in dolgovezno, kaj pa bi bilo lahko bolj razpisano.
 

Pravljica se dogaja na Ljubljanskem barju. Natančneje v okolici Svete Ane pri Podpeči in ob Podpeškem jezeru. Obstaja kak poseben razlog, da ste izbrali to barje in ta hrib?

Med pandemijo se je še enkrat potrdilo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Razlog za to, da sem pravljico umestil v ta prostor, je bila namreč pandemija oziroma, če sem bolj natančen, odlok takratne vlade, ki nas je zaprl v občine, tako da smo bili z družino prisiljeni odkrivati številne izletniške kraje v svoji neposredni bližini, ki smo jih do takrat dokaj slabo poznali. In barje je bilo za nas eno tako čudovito odkritje, marsikaterega njegovega kotička prej namreč nismo poznali, tudi Svete Ane in Podpeškega jezera ne. Hodili smo tudi po Koščevi poti in gledali ptiče, se učili o njih in jim predvsem zavidali njihovo neizmerno svobodo.
 

Zgodba prinaša nekaj dragocenih sporočil: Če nisi sam, je lažje, skupaj nam bo uspelo, vedno obstaja upanje … Je to tisto, kar si želite sporočiti vašim otrokom, pa tudi drugim bralcem?

Jaz si želim le, da bi imela knjiga veliko mladih in manj mladih bralcev, in upam, da bo vsak med njimi v knjigi našel nekaj zase. Ko gre za pravljice, radi veliko govorimo o njihovi sporočilnosti, kar je po svoje razumljivo in prav, a nisem povsem prepričan, da so dragocena sporočila tisto najpomembnejše, kar odnesemo od pravljic, sploh v otroških letih. Mislim, da so pravljice veliko več od naukov, ki jih nosijo v sebi. Nisem ravno kak velik strokovnjak na tem področju, a zdi se mi, da pravljice predvsem žgečkajo otroško domišljijo in negujejo občutek za pravljičnost. 

Goran Vojnović-Sinica in taščica

»Pravljice žgečkajo otroško domišljijo in negujejo občutek za pravljičnost.«

Meni je v pravljici najbolj všeč kosec, slepi ptič, ki govori v rimah. Poleg njega ste v zgodbi razvili kar nekaj zanimivih likov-ptičev. Tu je še velikanski krokar s črnimi krili, ki prinaša opustošenje, pogubo. Simbol česa je ta črni ptič? Ekološke katastrofe, ujme, človekovih neusmiljenih posegov v naravo?

Ja, lahko predstavlja vse to, lahko pa je le veliki zlobni črni ptič, če ga bosta bralka in bralec tako doživela. Metafore so lepa, a nenavadna reč, za otroke pogosto nedosegljiva, a njihovo razumevanje je tudi pri odraslih pogosto odvisno tudi od kulture, v kateri nastajajo. Nekatere kulture in tudi jeziki so bolj metaforične od drugih, ponekod otroke bolj učijo razmišljanja v metaforah, ponekod manj. Tudi današnji časi metaforam niso tako zelo naklonjeni, saj ti pri
izražanju iščejo predvsem jasnost, najraje banalno in plehko.
 

Vidite pri pisanju za mlajšo in starejšo publiko kakšne razlike, različne izzive?

Razlika je zame predvsem v tem, da otrok ni lepo namerno vleči za nos in jih zavajati, kar v svojem pisanju za starejšo publiko zelo rad počnem. Humor otrok je drugačen od humorja, s katerim se poigravam v svojih kolumnah, tudi z dvoumnostjo in ironijo se pri pisanju pravljice ne moreš poigravati na enak način, kot če pišeš satirični tekst za časopis.
 

Otroci tudi sicer življenje kar spremenijo. Marsikaj je treba prilagoditi. Katere spremembe sta otroka prinesla v vaše življenje?

Spremenile so se moje prioritete. Vse je na lestvici pomembnosti zdrsnilo za eno ali več mest navzdol, vključno z mojim delom, ki se mora zdaj prilagajati meni oziroma moji družini. Prav tako je moje življenje zdaj veliko bolj strukturirano, vsakodnevni urniki so med tednom že vnaprej določeni in težko je, skoraj nemogoče odstopati od njih. Manj je tudi službenih poti, saj se moja odsotnost od doma zdaj veliko bolj pozna, kot se je včasih.
 

Vas je starševstvo v čem presenetilo? Je prineslo kaj, česar niste pričakovali? 

Niti ne. Ne vem sicer, če sem imel glede starševstva jasna pričakovanja, edino, kar sem vedel in kar se je z leti potrdilo, je to, da si tak starš, kakršen si človek, da se v starševstvu hitro pokažejo vse tvoje dobre in slabe lastnosti. Seveda se trudiš biti najboljši starš na svetu, a na koncu si ti pač ti, ne moreš igrati nekoga drugega, niti boljše verzije sebe ne. 

 

Kako vas vidita vaša otroka? Ste zanju super očka, ki snema filme, piše nagrajene knjige, igra košarko, ali opažata in imata rada kakšne čisto druge reči?

Seveda dobro vesta, kaj počnem, a mislim, da trenutno v meni še vedno vidita predvsem svojega očeta in da jima moja služba ne pomeni prav veliko. To, kar počnem, se po večini odvija zunaj njunega sveta in zato ne igra neke bistvene vloge v njunih življenjih.
 

Vaš preboj se je začel leta 2008, ko ste izdali uspešnico Čefurji raus!. Prinesla vam je Prešernovo nagrado, policijsko zaslišanje in ogromno medijsko pozornost. Knjigo smo brali vsi. Nam lahko nekoliko osvežite naš spomin na takratno dogajanje? Kako ste ga doživljali leta 2008 in kako na to gledate danes?

Takrat je bilo kar stresno, saj biti ovaden s strani vodstva Policije in ne vedeti, kako se bo vse skupaj razpletlo, ni nekaj, kar bi si človek želel ali na kar bi lahko bil pripravljen. Znajti se pri osemindvajsetih letih na naslovnicah vseh časopisov, res ni prijetno, a na srečo se je vse skupaj hitro končalo in ostala je le še zgodba, ki jo izkoriščajo moji tuji založniki oziroma njihove PR službe. 
Sam se lahko s časovne odmaknjenosti vsemu seveda smejim in na literarnih večerih obujam zgodbo o policistu, ki je zapisoval mojo izjavo ter po tipkovnici zaman iskal đ-je in ć-je, nato pa mi v svoj zagovor priznal, da teh črk ne uporablja pogosto. A še bolj mi je v spominu ostala zgodba, ki se je zgodila kakšen mesec dni pozneje, ko me je policist na slovensko-hrvaški meji vprašal, ali sem jaz tisti Goran Vojnović, ki je napisal Čefurji raus!. In ko sem mu z rahlim nelagodjem priznal, da sem, mi je rekel, da mu je bila knjiga res všeč, a da je predstava še boljša.
 

Od Čefurjev dalje ste napisali še več nagrajenih romanov, režirate filme, dokumentarce, pišete kolumno za Dnevnik … Ne bom vas vprašala, kako vam vse to uspeva, bom pa vprašala, o čem bi pisali, če bi se midva zdajle dogovorila, da napišete eno takšno bolj starševsko obarvano kolumno za Pogled?

Ne vem, če bi si upal pisati starševsko obarvane kolumne. Kot starš sem veliko manj samozavesten kot sem v svojih drugih vlogah, in ne vem, ali bi si upal pametovati o vzgoji in otrocih. Morda bi lahko napisal kaj o skrbeh, povezanih s pretirano ravnodušnim odnosom družbe do tehnologije, predvsem do pametnih telefonov in družbenih omrežij, o tem, da smo šele pred kratkim dobili prve uradne strokovne smernice glede primernosti uporabe zaslonov za najmlajše in da še vedno nimamo uradnega stališča stroke glede mladoletnih uporabnikov družbenih omrežij.

 

V eni od kolumn, objavljenih oktobra letos, ste recimo pisali o virtualni ženski torbici, ki so jo prodali za 3000 evrov. V povezavi s tem se sprašujete o smislu in bistvu virtualnih svetov. Vas skrbi, da bodo naši otroci odrasli v takšnih virtualnih svetovih? 

Me skrbi, predvsem zato, ker odrasli še zdaleč nimamo oblikovanih stališč do teh problemov, kot jih imamo do nekaterih drugih stvari, ki pretijo našim otrokom, nasilju ali drogam, recimo. Vse to je tudi za nas nekaj povsem novega in potem ne moremo usmerjati svojih otrok in jim pomagati, temveč skupaj z njimi odkrivamo vse dobre in slabe lastnosti krasnega novega digitalnega sveta. 
 

Morda pa nam lahko pomagajo svetovi, ki jih najdemo v knjigah. Nekje ste omenili, da so tudi vam kot otroku veliko brali. Se spomnite knjig, ki so zaznamovale vaše otroštvo?

Kot mladenič sem prebral celega Karla Maya pa vse knjige Pet prijateljev, še pred tem pa so me navduševale knjige Branka Ćopića in Ivana Kušana. Od otroških knjig pa mi je do danes ostala najljubša Muca Copatarica, tudi ko jo berem svojim otrokom, ugotavljam, kako čarobno je napisana. Mislim, da se moraš zaljubiti v slovenščino, ko prebereš to knjigo.
 

Kaj pa najraje poslušata vaša otroka? Imate podoben bralni okus? 

Beremo veliko različnih pravljic. Vsi skupaj smo ljubitelji knjig Julie Donaldson, v izjemnem prevodu Milana in Nine Dekleva, a imamo radi tudi zimzelene pravljice Svetlane Makarovič, Anjo Štefan in številne druge domače avtorje. Slovenska otroška literatura je res izjemno bogata. Zadnje čase nam je bila zelo všeč knjiga Gaje Kos Obisk. Sta pa otroka nedavno začela brati sama in odkrivati Pasjega moža in Kapitana Gatnika

Goran Vojnovic-foto Sasa Kovacic (2)

»V starševstvu se pokažejo vse tvoje dobre in slabe lastnosti.«

Ob koncu se ozriva še v bližnjo prihodnost: boste z novim letom sprejeli kakšne ponovoletne sklepe? Ste sploh človek za te stvari ali odločitve raje sprejemate sproti?

Nikoli še nisem sprejel nikakršnih sklepov, čeravno si vsake toliko rečem, da se bom nekoč resno spravil izpopolniti znanje nemškega jezika. A sam sebe res nisem nikoli ubogal.
 

Kaj si želite v letu 2023?

Da bi živeli v lepšem, mirnejšem svetu, kot živimo zdaj.

Sinica in taščica
Sinica in taščica
Goran Vojnović

Menu