Ciciban je več kot revija – je kulturni fenomen

Kljub častitljivi starosti Ciciban tudi danes ostaja radoveden in igriv. Ostaja pa tudi kulturni fenomen, ki odraža slovensko zgodovino, umetnost in vrednote. Urednica, avtorja ter člani časopisnega sveta revij Ciciban in Cicido so nam zaupali, kakšna je dediščina te najstarejše slovenske revije za otroke.

Urednica Maja Žugič: Moje druženje s Cicibanom

"Ko sem bila otrok, sem vsak mesec nestrpno čakala, da na šolsko klop dobim novo številko Cicibana; to so bili časi, ko smo bili nanj naročeni vsi v razredu. Spomnim se, kako rada sem se izgubljala v čudovitih ilustracijah Ančke Gošnik Godec, Marjance Jemec Božič, Marjana Mančka, Jelke Reichman … Črno-bele ilustracije sem prerisovala in barvala, strašno všeč so mi bile tudi prepogljivke. Ob zgodbah iz Cicibana sem se učila brati, pesmice in dramska besedila pa smo uprizarjali v šolskih predstavah. Nekaj teh revij imam še vedno doma, in čeprav imam na uredništvu dostop do vseh devetsto številk iz osemdesetih let, jih včasih listam.

Ciciban me je spremljal tudi, ko sem postala mama. Z otroki smo ga prečesavali po dolgem in počez, vsak mesec, več let. Kako radi smo brali pravljice in pesmice Anje Štefan, kako smo se smejali ob verzih Andreja Rozmana Roze s podobami Zvonka Čoha, kako pozorno smo iskali Škrata Zgubo z vsemi njegovimi izgubljenimi predmeti in tekmovali, kdo ga bo našel prvi … Koliko lepih družinskih spominov! 

Leta 2009, ko sem bila kot mama najbolj vpeta v Cicibana, sta me v uredništvo povabili kolegici Slavica in Irena. Še danes se spomnim, kako me je bilo strah! In kakšno tremo sem imela … Ko je Jelka Reichman prvič prinesla izvirno ilustracijo, si je nisem upala niti prijeti. Ko je Anja Štefan prišla z novimi besedili, so vsi tisti verzi, ki smo jih z otroki znali na pamet, dobili obraz. Ob srečanju z Zvonkom Čohom pa se mi je zazdelo, kot da bi gospod pravkar stopil iz katere od svojih slik.

Strah je z leti popustil, zamenjalo ga je zavedanje, da delo na uredništvu revije, ki združuje bogastvo literature, likovne umetnosti, strokovnega znanja in dolgoletne tradicije, ne pomeni le ustvarjalnega užitka, ampak predvsem veliko veliko odgovornost. Vsaka stran, vsaka vejica in pika so premišljeni, nič ni naključno. 

Danes s kolegi Nano, Žigom in Lauro vsak mesec pozorno iščemo vsebine, ki sledijo raznolikim interesom mladih bralcev, da jih bodo razveseljevale in se jih dotaknile. Ciciban tako tudi po osemdesetih letih ostaja mlad, zna prisluhniti otrokom in slediti trendom, vendar se hkrati zaveda, da ni nujno odgovarjati na vse, kar današnji svet ponuja. 

Trenutno število naročnikov je desetkrat nižje kot v t. i. zlatih časih. V osemdesetih in devetdesetih letih je imel Ciciban v šolah vlogo skoraj obveznega učnega gradiva, danes pa se ob privlačnih učbenikih in delovnih zvezkih ter računalnikih, filmih in internetu težje bori za otrokovo pozornost. Verjamem pa, da je za vsakega otroka v prvem triletju dobrodejno, če je naročen na dobro revijo. 

Tudi zato smo v tem prazničnem letu sklenili, da v duhu 80-letnice Cicibana in Mladinske knjige obdarimo vse prvošolce. S pomočjo podpornikov je izšla posebna tematska številka Ciciban gre v šolo, ki jo brezplačno prejmejo vsi otroci, ki bodo letos prvič sedli v šolske klopi. Ob tem Cicibanu za rojstni dan želim, da bi ga otroci in njihovi odrasli brali, da bi si privoščili skupno preživljanje prostega časa ob prebiranju dobrih revij. Le tako bo Ciciban lahko dočakal še enkrat toliko let!"
 

Andrej Rozman Roza: Urednice in uredniki ter Zvonko

Potem ko je v začetku devetdesetih let moj prijatelj Boris A. Novak v Kurirčku objavil nekaj mojih pesmi, za katere sploh nisem vedel, da so otroške, sem jih napisal za tisto revijo še nekaj. Nakar so Kurirčka sprivatizirali ter mu zamenjali ime in urednika. Ker je bil Boris urednik otroškega knjižnega programa pri Državni založbi Slovenije, sem ga vprašal, koliko pesmi moram še napisat, da jih bo za knjigo. Tako je nastala moja prva knjiga za otroke. 

Ker so kmalu zatem sprivatizirali tudi Državno založbo, zamenjali ime in ukinili knjižni program za otroke, sem bil prepričan, da sem vse svoje otroške pesmi že napisal. A me je čez kakšni dve leti poklicala meni do takrat povsem neznana Nataša Bucik, ki se je predstavila kot nova urednica Cicibana, in me vprašala, če bi bil pripravljen napisat še kaj za otroke. 

Tako se je začelo moje sodelovanje s Cicibanom, ki traja že trideset let. Najprej sem pisal pesmi, potem pravljice, pa spet pesmi. Kot je razvidno že iz opisa mojih začetkov pisanja za otroke, je do njega prišlo izključno zaradi urednikov in urednic. Pri Cicibanu se jih je v teh desetletjih zamenjalo kar nekaj. Ker se nočem ponavljat in ker moram videt smisel svojega pisanja, sem marsikdaj potreboval temeljit pogovor o tem, o čem naj sploh še pišem za otroke. Zato zame urednice in uredniki niso selektorji, ki odobrijo tisto, kar sem jim poslal, ampak pomembni sodelavci in sodelavke. 

Še kako pomembni so tudi ilustratorji in jaz imam veliko srečo, da mi je že za mojo prvo knjigo pesmi za otroke Boris predlagal Zvonka Čoha, s katerim naju po toliko letih sodelovanja že tako povezujejo, da mi dajo kdaj za podpisat kakšno knjigo, ki je nisem napisal, jo je pa ilustriral Zvonko. 

Predvsem pa moram poudarit, da bi brez revije Ciciban s svojim pisanjem za otroke že zdavnaj končal. In glede na to, da je to tisto najlepše, kar v življenju počnem, si ne upam niti pomislit, kaj bi postalo iz mene, če bi šla tudi Mladinska knjiga po poti Kurirčka in Državne založbe Slovenije.

Anja Štefan: Cicibanov literarni otrok

S Cicibanom se delovno družim že dolgo, več kot trideset let. Še vedno hranim zvezek, v katerega sem na roko pisala svoje prve slikopise. Sestavljala sem jih po kratkih ljudskih pravljicah, štela besede, da ne bodo predolgi, in iskala možnosti, da bo v njih čim več sličic. Takrat še malo nisem slutila, da bom nekoč pesnica in pisateljica. 

Ko je bil slikopis sestavljen, sem ga prepisala na čist papir, in besede, ki jih je bilo treba narisati, občrtala v kvadratke. Potem sem ga po pošti poslala v uredništvo. Svojih začetnih objav sem se do konca veselila – najbrž mnogo bolj, kot se jih znam veseliti danes, čeprav mi je tudi danes lepo ob vsakem besedilu, za katero verjamem, da je dobro. 

Pravzaprav se imam za Cicibanovega literarnega otroka. Pri Cicibanu sem začela svojo pesniško in pisateljsko pot in skozi objave v Cicibanu in Cicidoju je nastala večina mojih knjig. Cicibanu in njegovim urednicam in uredniku sem hvaležna za vse potrditve in spodbude – prve in kasnejše; hvaležna sem za še in še dragocenih odmevov in skupnih premislekov, ki mi kot ustvarjalki pomagajo zoreti. 

Ko so bili moji otroci majhni, smo vsak Ciciban pregledali od začetka do konca, na počitnice pa sem nosila vezane pretekle letnike, da smo v poletni senčici brali tisto, kar nam je bilo najbolj všeč. Na Cici dnevih smo ustvarjali, plesali, poslušali in peli: dobro se spomnim našega skupnega navdušenja nad koncertom energičnih mladih fantov, ki so se nam predstavili kot takrat še razmeroma neznana skupina Terrafolk; ali Cici dneva, na katerem smo se v parku okrog gradu Snežnik igrali stare ljudske igre; ali odprtij Cici umetnij. 

Ciciban me je povezal s številnimi ljudmi: ilustratorji, skladatelji, pisatelji, biologi, lutkarji, muzealci …, in nekatera od teh sodelovanj so se razvila v dragocena, navdihujoča prijateljstva. Tako sta Ciciban in pisana druščina ljudi, ki se okrog njega zbira, pomembno vplivala tudi na naše družinsko in moje osebno življenje.

So letniki, ko je mojih besedil v Cicibanu veliko, in so taki, ko jih je manj. Ne glede na to ostajam njegova predana sodelavka. Želim mu srečno pot naprej: naj bo spet in spet stičišče ustvarjalcev, urednikov, strokovnjakov in drugih zagnanih ljudi, ki zmorejo z dobrimi vsebinami bogatiti otroke in njihove odrasle. 
 

Peter Škerl: Ciciban je kulturni fenomen

»Ciciban nikoli ni odrasel – ostaja zvest otroški radovednosti. Od nekdaj je bil inkubator številnih slovenskih avtorjev in ilustratorjev, pesmi in zgodbe, ki so prvič izšle v Cicibanu, pa so kasneje postale del knjižnih zbirk. Ciciban je več kot revija – je kulturni fenomen, ki odraža slovensko zgodovino, umetnost in vrednote.«

»Cicibanova 80-letnica ni le praznik otroštva, temveč tudi opomnik, da dobre zgodbe resnično presežejo čas. Kljub novim tehnologijam ostaja zvest svojemu poslanstvu: spodbujati radovednost, ustvarjalnost in ljubezen do branja. Naj njegove strani še naprej služijo kot galerija otroških svetov, kjer se bodo tudi prihodnje generacije počutile nagovorjene.«
 

Dr. Katja Kozjek Varl: Nagovarja z nežnostjo, izraznostjo in raznolikostjo

»Revija Ciciban je zame več kot otroška revija, s katero sem odraščala – je simbol dediščine in domišljije. Prebirala sem jo kot otrok, pozneje kot mama, danes pa nanjo gledam skozi oči likovne pedagoginje. Skrbno izbrane ilustracije me še vedno prevzamejo; nagovarjajo z nežnostjo, izraznostjo in raznolikostjo. So tihe pripovedi, ki odpirajo svetove domišljije in spodbujajo likovno občutljivost.«

»Ob listanju revije me vsakič objame nostalgija. Vendar Ciciban ne predstavlja le spomina. Je most med generacijami, med besedo in likovno govorico. S svojo vsebinsko in estetsko bogatostjo pa je tudi dragocen didaktični sopotnik v svetu otrokovega odraščanja in učenja.«
 

Alenka Močnik: Osnovni pripomoček za učenje branja

»Ciciban s skrbno roko in znanjem mnogih urednikov, umetnikov, kulturnikov in strokovnjakov vsa leta nagovarja in spremlja generacije otrok, ob njem pa sem kot majhna deklica rasla tudi sama. Na to obdobje me vežejo lepi spomini. Zame je bil eden osnovnih pripomočkov za učenje branja. Veseli me, da imamo pedagogi možnost svoje delo na jezikovnem in umetniškem področju z otroki obogatiti s tako kakovostno otroško revijo, ki zna vedno ponuditi primerne vsebine, ustrezna literarna besedila, slikopise, uganke, ilustracije, rubrike … V vrtcu, kjer delujem, seveda uporabljamo revijo Cicido, ki se je Cicibanu pridružila kasneje.«

»Kljub digitalni dobi revijama želim, da vztrajata in da jima kot družba ponovno povrnemo vlogo in prepoznamo njun pomembni vpliv pri razvoju in podpori otroka na področju branja, opismenjevanja, estetike in umetniškega izražanja. Cicibanu pa čestitke ob njegovi 80-letnici!«
 

Prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek: Čustveno varno okolje

»Cicido in Ciciban sta otroški reviji, ki s svojo raznolikostjo in kakovostjo besedil, ilustracij ter fotografij otroke popeljeta v svet domišljije in čustev, empatije in teorije uma, socialnega učenja ter novega znanja.«

»Skupno branje in listanje otroških revij ustvarjata za otroke čustveno varno okolje, v katerem lahko pripovedujejo zgodbe, rešujejo miselne probleme, razvijajo spominske strategije, usvajajo grafomotorične spretnosti ter spoznavajo pisni jezik in tisk, še preden se naučijo brati in pisati, tako pa postajajo samostojni bralci in bralke.«
 

Slavica Remškar: Zanesljivi vodnik

»Nekoč urednica, sedaj članica časopisnega sveta vem, da sta Ciciban in Cicido prvovrstno bralno gradivo za predšolske otroke in mlajše šolarje, šolarke. Za otrokove odrasle pa sta zanesljiv vodnik v svet knjig. Besedila v obeh revijah so kakovostna, ilustracije prvovrstne, oblikovanje pregledno. V prvem delu najdemo leposlovje vseh vrst, žanrov in slogov: od uganke do pravljice, od lirike do humoreske. V drugem delu so didaktično dovršena razlagalna besedila z različnih področij narave in družbe. Tu so tudi praktična navodila za izvedbo likovnih, športnih, glasbenih delavnic ter igrive naloge.«

»Ko z otrokom beremo in gledamo njegovo revijo, mimogrede zaznamo njegove interese in želje, da bomo kasneje v knjižnici lažje izbrali pravo čtivo in v knjigarni prave knjige za svojo malo domačo knjižnico. Časa za branje zmanjkuje, pravijo mnogi in vzdihujejo, da otroci nočejo brati. Vprašajmo se, kolikokrat nas otroci vidijo s knjigo ali revijo v rokah. Brez telefona pa marsikomu ne mine nobena budna ura. Otroci so naša neprizanesljiva ogledala.«
 

Prof. dr. Marjeta Kovač: Razmigaj se!

»Že več kot 25 let strokovno skrbim za področje gibanja in športa v Cicibanu. Kot nekdanja nosilka predmetov s področja didaktike športne vzgoje na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani in še vedno dejavna raziskovalka telesne pismenosti otrok ter njihovih življenjskih slogov se zavedam, kako pomembno je gibanje za otrokov telesni, spoznavni, socialni in čustveni razvoj. Zato me veseli, da Ciciban posveča temu področju ustrezno pozornost.«

»Različne zanimive gibalne spodbude, ki jih v Cicibanu v rubriki Razmigaj se! predstavlja profesorica športne vzgoje Katarina Bizjak Slanič, nagovarjajo otroke k čim bolj dejavnemu vsakdanu. So tudi odlična pomoč učiteljem pri izpeljavi športnih programov v šoli, staršem pa ponujajo kopico idej za gibalno udejstvovanje skupaj z otrokom. Cicibanove gibalne naloge poskušam čim bolj preprosto znanstveno utemeljiti in dopolniti s strokovnimi pobudami na spletnem portalu SLOfit nasvet. Takšno sodelovanje med revijo Ciciban in Fakulteto za šport je gotovo svetovna posebnost in zagotovilo za visoko kakovost.«
 

Peter Svetina: Ciciban in štorklja

»V osmi številki Cicibana v letniku 1975/76 so izhajale tudi pravljice z vsega sveta, ki jih je prevajala Kristina Brenk, ilustrirala pa Ančka Gošnik Godec. Čisto malo kasneje so izšle v knjigi Mamka Bršljanka. Med njimi je kitajska pravljica Zlata štorklja.«

»Lastnik čajnice se je usmilil revnega študenta, da je lahko pri njem živel, študent pa mu je pred odhodom na steno narisal rumeno štorkljo. Ko je lastnik čajnice trikrat zaploskal, je štorklja plesala pred gosti čajnice. Vse je drlo tja. Nekoč si je zaželel čudo videti bogat in ošaben mandarin, a štorkljo je želel gledati sam. Lastnik čajnice je pozabil, kaj mu je naročil študent, in sicer naj štorklja nikdar ne pleše pred enim samim človekom. Premamil ga je ponujeni denar. Še tiste noči se je v čajnico vrnil revni študent in štorklja je odšla z njim. Tako čudo, so rekli ljudje, je namenjeno vsem, ne samo enemu človeku.

Kaj ima s štorkljo opraviti Ciciban? Ciciban je rumena štorklja, ki so jo kmalu po drugi svetovni vojni na šolske klopi in domače mize narisali in napisali slovenske ustvarjalke in ustvarjalci. To je revija, ki je v prvi vrsti namenjena skupnemu branju: v šoli in doma, lahko tudi na dvorišču. Ko odpreš revijo, rumena štorklja zapleše. 

Ciciban ni edina taka revija na Slovenskem. V 19. stoletju so že bile, med obema svetovnima vojnama tudi, po drugi vojni jih je nastalo nekaj (in so še žive). Je pa Ciciban revija, ki izhaja najdlje, neprekinjeno osemdeset let. Če ne bi bila odlična in če ne bi bila potrebna, ne bi več izhajala. Iz prve roke pa vem, da se vsako, prav vsako leto izhajanja že bori z ekrani, malimi in velikimi, in z ravnodušnimi odraslimi, ki so prepričani, da otroci česa takega, kot je Ciciban, ne potrebujejo. 

Rumena štorklja v pravljici je iz čajnice odšla. Kaj pa je čajnica brez rumene štorklje? Kako tekne čaj brez rumene štorklje? Tudi Ciciban bo odšel, če ga odrasli ne bodo vsak mesec postavili na mizo in ga prebirali skupaj z otrokom. Okus in radost otroštva se merita po toplini skupnega branja.«
 

Barbara Hanuš: Otrok postane bralec v naročju staršev

»Pravijo, da postane otrok bralec v naročju staršev. Za tiste, ki ne vedo, kako otrokom približati knjige, sta Ciciban in Cicido odlično gradivo, saj prinašata raznolika besedila, ilustracije, fotografije in didaktične naloge. Nekatera besedila nas popeljejo v svet domišljije, druga nas kaj naučijo. Skupaj z otrokom odprimo revijo in poglejmo, s čim bomo vzbudili njegovo radovednost!«

»Včasih je najlepše, če le uživamo v zvenu besed, pogosto pa so besedila izhodišče za pogovor. Je otrok že doživel kaj podobnega? Kaj je najprej opazil na ilustracijah? Skupno branje z otrokom nas ne vodi le v svet besed in podob, ampak nam razkriva tudi otrokove misli in čustva.«
 

Ida Mlakar Črnič: Raznolik, kot bi stopil v knjižnico

»Na revijo Ciciban me vežejo najlepši otroški spomni. Leta 1963 sem bila prvošolka in kot moji sošolci naročnica revije Ciciban, kar je bilo takrat nekaj običajnega. Spominjam se vznemirljivega in hkrati prazničnega občutka, ko sem ga že v šoli radovedno prelistala in se zatopila v njegovo vsebino. Tako pisana, zanimiva in raznolika je bila, kot bi stopila v knjižnico. Ciciban se je od tistih let dograjeval, spreminjal, a je ostal do danes nenasitno radoveden otrok, odprt za vse vidike življenja, za nova znanja, predvsem pa za dobro in lepo, s čimer vse od začetka spremlja in bogati najmlajše na poti njihovega odraščanja. Še vsaj sto let, dragi Ciciban!«

Katarina Sokač: Dragoceni pripomoček pri pedagoškem delu

»Kot učiteljica z dolgoletnimi izkušnjami v razredu sem vedno iskala poti, kako učencem približati kakovostno literaturo in jih spodbuditi k poslušanju in kasneje k samostojnemu branju – z veseljem. Reviji Cicido in Ciciban sta se izkazali za resnično nepogrešljivi.

Njuna največja prednost je v tem, da otroku ponujata raznoliko in kakovostno vsebino, ki je hkrati zanimiva in dostopna. V svetu, kjer so otroci pogosto izpostavljeni hitrim, površnim informacijam, reviji omogočata stik z besedili, ki so skrbno izbrana, jezikovno bogata in likovno estetska. Takih vsebin je v šolskem prostoru vse manj, obe reviji pa uspešno zapolnjujeta to vrzel.

»Sta dragoceni pripomoček pri pedagoškem delu. Vsebine so prilagojene različnim starostnim skupinam in stopnjam bralne zmožnosti. Pri pouku ju uporabljam na različne načine – kot izhodišče za bralno razumevanje, pogovor o čustvih, spodbudo za pripovedovanje, nadaljevanje zgodbe, opazovanje in pripovedovanje ob ilustracijah ali celo uvod v razredne projekte. Revij nikoli ne uporabljam kot mašilo, prehod od ene dejavnosti k drugi. Vedno ju predstavim kot posebni in pomembni, kot vir znanja, domišljije in umetnosti. Otroke učim spoštovanja do tiskane besede, kulturne dediščine in kakovostnih vsebin. Ko začutijo, da nekaj cenimo odrasli, se temu z večjim veseljem in pozornostjo posvetijo tudi sami.

Zame torej reviji nista le didaktični pripomoček, ampak stalni sogovornici pri ustvarjanju živega, sodobnega in do otroka prijaznega pouka. Vključevanje revij v pouk bogati učni proces, prispeva k razvoju temeljnih kompetenc in spodbuja notranjo motivacijo. Z revijama gradimo most med vrtcem, šolo, domom in otrokovim notranjim svetom.«
 

Katarina Virant Iršič: Glasbeno darilo

»Umetniško vredna glasba je srce vzgoje in izobraževanja. Še posebej predšolskih otrok in mlajših šolarjev. Temu že skoraj tri desetletja sledim z izvirnim konceptom naše glasbene rubrike. Skrbno izberem pesmi, uganke, izštevanke … in jih ponudim v uglasbitev skladateljem različnih slogov, različnih avtorskih generacij.«

»Nabor uglasbenih pesmi za otroke se je s tem načinom dela izredno obogatil. Letos bodo naročniki Cicidoja prejeli glasbeno darilo, zgoščenko Ugani pesmico iz dediščine preteklih letnikov.«
 

Ciciban v številkah

• Od prve številke naprej je Ciciban izhajal redno kot mesečnik – v 80 letih je izšlo več kot 900 številk.
• Skupno število izvodov je do danes doseglo 40 milijonov. 
• Prva številka je leta 1945 izšla v izjemni nakladi 82.000 izvodov.
• V Cicidojevi in Cicibanovi Cici Veseli šoli je v 30 letih na igriv način spoznavalo naravoslovje, družboslovje, kulturo, šport … že 2 milijona otrok.

Naročite Ciciban