Ela Peroci (1922–2001) je bila priljubljena pisateljica, novinarka, urednica in pedagoginja.
Študirala je na Državnem učiteljišču v Ljubljani in študij prekinila sredi vojne, leta 1942; na oddelku za pedagogiko Filozofske fakultete v Ljubljani je diplomirala leta 1954. Po končani vojni, leta 1945, je začela poučevati v osnovnih šolah, od leta 1948 je kot novinarka delala v uredništvih mladinskih revij Pionir in Ciciban, od leta 1955 do leta 1962 v uredništvu Mladega sveta. Nato se je zaposlila v mladinskem izobraževalnem programu Radia Slovenija, od leta 1962 do upokojitve leta 1978 je bila urednica oddaje Radijska šola.
Zaslovela je predvsem kot pisateljica del za otroke. Izoblikovala je privlačen tip sodobne mestne pravljice. Njena prva objavljena pravljica je bila Moj dežnik je lahko balon, ki je postala klasika med deli za otroke (od izida leta 1955 je bilo natisnjenih več kot sto tisoč izvodov). Sledile so ji še mnoge druge slikanice (na primer Hišica iz kock), pravljice, pesmice, radijske in lutkovne igre.
Najbolj znana je Muca copatarica (prav tako natisnjena v več kot sto tisoč izvodih). Njene slikanice so ilustrirali reprezentativni slovenski ilustratorji, prevladujejo pa ilustracije Ančke Gošnik Godec (Muca copatarica) in Marlenke Stupica (Moj dežnik je lahko balon).
Mnoge so objavljene v zbirki najlepših pravljic Ele Peroci Za lahko noč, ki je prvič izšla leta 1964, v dopolnjeni izdaji pa ob 90. obletnici rojstva pisateljice. Pisala je tudi pesmi (zbirki Rišem dan in Ko živim) ter prozo (Po šoli me počakaj) in besedila za televizijo.
Njena dela so prevedena v več svetovnih jezikov.
